##IMAGE-3033590##

Vsaka mati si želi biti s svojim otrokom, ne samo v otroštvu, ampak celo življenje. Sveta Marija ni bila nič drugačna, rodila ga je, odhranila in trpela z njim ob strašnih bolečinah na križu ter njegovi smrti. Ni čudno, da je želela čim prej umreti in se mu pridružiti. Seveda, pa je tudi sin želel imeti mater blizu. Kdaj in kje je umrla ni jasno, nekateri viri navajajo Jeruzalem, drugi Efez.

To niti ni tako pomembno, bolj pomembno je, da je v njenem grobu niso našli. Bila je brezmadežna, brez greha in seveda kateri sin ne bi svoje matere z dušo in telesom vzel k sebi. Tako je Jezus svojo mater vzel v nebesa. Zato temu prazniku rečemo tudi Marijino vnebovzetje. Ta praznik slavijo tudi pravoslavni in se imenuje Velika gospojina ali Marijino zaspanje.

V 6. stoletju se je praznik razširil po vsem Vzhodu. V Rimu se je pojavil v 7. stoletju z imenom Marijino rojstvo za nebesa. Slavili so ga s procesijami po celem Rimu.

Različni viri vsak po svoje omenjajo začetek praznovanja. Stara Armenska knjiga iz leta okrog 460 označuje ta dan na 15. avgust in zgrajena je tudi cerkev KATISMA, kar pomeni počitek. V Carigradu so sredi 6. stoletja slavili ta dan na nedeljo pred Božičem. Rimski cesar Mavricij pa je izdal odlok z ukazom, da se praznuje 15. avgusta, ko je videl, da so v različnih krajih različni datumi. Hotel je enoten praznik.

V srednjem veku je postal zelo priljubljen v Franciji, obeleževale so ga procesije, ki so v tem času v Rimu izumrle.

Preberite še ...

· Zaposlitev

Obiskali smo učilnico, kjer vlada sproščena energija

Po pokristjanjevanju so tudi Slovenci sprejeli ta praznik, pričela se je tudi gradnja cerkva posvečena Marijinemu vnebovzetju. Prva je bila zgrajena na Koroškem in sicer Gospa sveta. Pričela so se tudi romanja, kajti vsak si je želel z molitvijo poprositi Marijo, naj mu pomaga, saj je vendar mati nas vseh, naj posreduje zanj pri svojem sinu Jezusu, da bi mu oprostil mogoče v življenju storjene grehe in ga milostno vzel v nebesa. Večina cerkva v Sloveniji je posvečena Mariji in romanja so k vsaki izmed njih. Vendar so najštevilčnejša romanja na Brezje na Gorenjskem, Sveto goro pri Gorici in Ptujsko goro.

Ta praznik je najstarejši in tudi največji katoliški praznik. Praznujejo ga katoličani in pravoslavni po vsem svetu. Kako je pomemben pa vidimo po ljudskem izročilu, da se na ta dan kače ne smejo plaziti po zemlji, zlezejo na drevesa in ljudje ne smejo gor. V Prekmurju, Brdih in Benečiji pa je navada, da se blagoslovi rože, ki naj bi jih ubranile pred točo, boleznimi in dale dobro letino. Na Dolenjskem in Savinjski dolini, pa bi gospodinje napekle kolačkov, in so jih na ta dan razdelile med žanjice. V Strunjanu je po navadi procesija, blagoslov morja in molitev za ribiče .V raznih krajih je navada tudi, da organizirajo sejem. Tako je recimo na Ptujski gori, kjer je na stojnicah obilo ročno izdelane lončevine in pa tudi peče se nepogrešljiv ptujski piščanec. So pa na prodaj tudi spominki o materi božji Mariji. Tako romarji poleg molitev in prošenj izkoristijo praznik tudi za sprostitev.

Zelo pa se mi je vtisnil v spomin dogodek izpred mnogih let, ko sem v nekem kraju videla na pol razpadajočo kapelico in v njem starčka, ki je klečal s sklonjeno glavo pred podobo Marije in jo na glas prosil, da bi se njegovo romanje na zemlji milo končalo. Plamenček napol dogorele sveče je ob molitvi plapolal, kakor da Mariji pošilja to prošnjo. Imela sem solzne oči in pokleknila sem zraven njega in sklonila glavo ter sklenila roke k molitvi. Tak prizor ti seže prav zares do srca.

Jutrišnji Veliki šmaren je prav zares največji katoliški praznik, ki ga ne praznujejo samo verni, tudi ostali se na ta dan globoko zamislijo o svojem življenju in mogoče prav tako v mislih izrečejo prošnjo Mariji.

Za vse nas bo prišel čas odhoda s te Zemlje in vsi si želimo umreti z mirno vestjo in v miru. Zato ne delajmo slabo v življenju, mogoče si bomo prislužili milo smrt.