Glasbeni velemojster, harmonikar in skladatelj je namreč praznoval sedemdeseti rojstni dan. Ker je imel v zgodnjem otroštvu težave s srčno mišico, je bil opeharjen za pravo otroško igrivost in radoživost, ki so ju bili v nasprotju z njim deležni vsi njegovi sovrstniki. Starši so mu zato pri njegovih sedmih letih kupili klavirsko harmoniko, s katero je odlično razvil motorične sposobnosti in se z leti prekalil v izvrstnega glasbenika. Če se je večina mladih harmonikarjev na klavirski harmoniki zgledovala po načinu igranja Slavka Avsenika, je Jožeta Burnika prevzelo igranje Vitala Ahačiča, dolgoletnega harmonikarja v ansamblu Borisa Kovačiča. Zvenel je drugače kot vsi drugi harmonikarji. Vitalov način podajanja glasbe je bil svojevrsten, temeljil je na tehnični brezhibnosti, akordičnosti, mehkobi in prefinjenem občutenju glasbe. Njune glasbene poti so se srečale v ansamblu Mihe Dovžana, kjer je Vital igral harmoniko, Burnik pa bas kitaro. Leta 1973 je bilo za Jožeta prelomno leto, saj se je pridružil Alpskemu kvintetu, ki je z Burnikom pridobil ogromno, tako po avtorski plati kot tudi instrumentalni. V ansambel je vnesel novo energijo, ki prej ni bila tako intenzivna. Po desetih letih sodelovanja z Alpskim kvintetom Burnikovo telo ni več zmoglo teh naporov. Dvesto in več igranj letno je pustilo posledice na zdravju tega izjemnega virtuoza. Leta 1983 je njegovo mesto zasedel Edi Semeja. Alpski kvintet brez Burnika enakih uspehov ni dosegel nikoli več, množica ga je pogrešala. Do danes je ustvaril več kot 550 avtorskih del in še vedno ustvarja. Ima več tisoč posnemovalcev njegovega načina igranja doma in na tujem, kjer njegovo ime odzvanja po vseh regijah Nemčije, Avstrije in Švice. Pravijo, da je glasbenik uspešen takrat, ko ga sprejme občinstvo. Ko začnejo imenitni glasbeniki preigravati tvoja avtorska dela, pa je to največja potrditev vsakemu glasbeniku.