Arhiv NTRC

Do zdaj je za petnajst članov Ojstriške gospode sešila petnajst ženskih kostumov in štiri moške. Za vsakega je v povprečju porabila vsaj tri dni, če ne še več. »Tako kot slikarji slikajo, tako jaz šivam, ko imam navdih. Ponavadi hkrati kar dva kostuma, da se ne naveličam,« pojasni Taborčanka, ki je, preden se je lotila njihovega šivanja, naredila pravo malo zgodovinsko študijo, kako naj bi izgledali. Prečesala je različno gradivo o njihovi lokalni zgodovini in širše, predvsem si je pomagala s kroji oblačil iz 17. in 18. stoletja, ki so naprodaj v eni od celjskih trgovin, in nekaj malenkosti dodala sama. Gre za za razkošne obleke, v katerih se skrivajo metri blaga in čipk, ki so jih nekoč izdelovali ročno, zato je material zanje vse prej kot poceni. Večino so ga kupili z lastnim denarjem, nekaj ga je prispevalo društvo, predvsem pa so se skušali znajti tudi drugače. »V Taboru smo ravno ta čas prenavljali dvorano, od koder smo prejeli stare rdeče žametne zavese. Oprala sem jih in iz njih naši celotni skupini zašila pelerine, da smo zdaj vsi enotno oblečeni. Zelo sem hvaležna sokrajanom, ki so mi poklonili stare čipkaste prtičke in prte, ki sem jih nato uporabila za okrasitev ovratnikov in rokavov.«

Še Veronikino ujetništvo

Predsednica turističnega društva pravi, da ni dovolj, da srednjeveška skupina le dobro izgleda, temveč se mora za njo skrivati vsebina. »Pred desetimi, petnajstimi leti je bilo v Sloveniji kar nekaj podobnih skupin, ki so se ukvarjale z obujanjem srednjeveške zgodovine. Večina je za svoje nastope pripravljala plesne točke. A na gradovih, še posebej na našem podeželju, se ni samo plesalo, zato smo se odločili, da bomo naredili korak naprej in se namesto plesnemu nastopu posvetili lokalni zgodovini. Naš grad Ojstrica ni bil grad, v katerem bi dejansko živeli, temveč so bile v njem ječe. Kasneje so ga opustili in v dolini zgradili velik dvorec Ojstrica, v katerem so živeli,« pojasni Hani Zamuda, ki predstavlja soprogo krutega grofa Schrattenbacha, v katerega se je sicer prelevil njen mož. Na gostovanjih po gradovih je izjemno priljubljena njihova vedeževalka Iza Plešnik, ki se s tem tudi sicer ukvarja. V njihovi druščini ne manjka niti zeliščarka. Poleg tega, da želijo v svoje vrste pridobiti še dva konjenika, ki bi v povorkah korakala pred njimi, se bodo še dodatno osredotočili na Veronikino ujetništvo v Ojstrici. »Za turiste bomo pripravili prizor ujete Veronike Deseniške v kovinskem mrežastem zaboju,« še dodaja sogovornica.

Kot prava grofa

Javnosti so se prvič predstavili pred natančno dvema letoma, ko so oblečeni v kostume vkorakali na slavnostno sejo ob občinskem prazniku. Do zdaj jim je, kolikor se je le dalo, zaradi vseh ukrepov za preprečevanje širjenja virusa uspelo uresničiti kar nekaj idej. Že prvo leto so obiskali vrsto gradov po Sloveniji in tam uspešno predstavljali svoj domači kraj Tabor, medtem ko so lani naredili še korak dalje. Sodelovali so pri snemanju dveh filmov. Prvi govori o mornariškem častniku in slikarju Antonu Perku iz Podgrada pri Vranskem. Njegov je bil po Schrattenbachih lastnik graščine Ojstrica. »Ker jo je v tistem času zadela strela, so življenje v njej opustili in vse preselili v Podgrad na Vransko, kjer se je Perko rodil,« pove Taborčanka, ki je še z nekaj člani Ojstriške gospode sodelovala kot statistka pri snemanju filma na gradu Žovnek in z možem na dan turizma obiskala učence v domači šoli ter jim predstavila grofa Schrattenbacha. »Otroci so pri tem neizmerno uživali. Dotikali so se oblek in nekateri najmlajši celo mislili, kljub temu da me dnevno srečujejo, da sva prava Schrattenbachova,« v smehu pripomni predsednica turističnega društva, ki jo veseli, da se je Ojstriški gospodi lani pridružilo še nekaj novih članov in da jih je zdaj skupno že petnajst. »Tabor je majhen, občani smo vpeti v različna društva. V dveh, treh posameznik že težko aktivno sodeluje, zato se nam je nekaj članov pridružilo še od drugod. Verjamem, da se bomo dobro ujeli in delali po načrtu naprej. Smo sami veseljaki, a obenem tudi resni, ko je treba.« Foto: arhiv TD Tabor