»Dokler bomo cenili človeško ustvarjalnost, se za kino ni treba bati«
Čeprav bi lahko pričakovali, da bodo pretočne platforme in kratki videi občinstvo dokončno odvrnili od velikih platen, se dogaja ravno nasprotno. Med obiskovalci kina je vse več mladih, ki na novo odkrivajo filmske klasike in iščejo pristna skupna doživetja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
O tem, zakaj kino ostaja pomemben prostor tudi v digitalni dobi, kako se spreminjajo navade gledalcev ter zakaj umetna inteligenca še dolgo ne bo nadomestila filmske umetnosti, smo se pogovarjali z Metko Dariš, direktorico Kinodvora.
Kljub temu, da si lahko danes številne vsebine ogledamo na pretočnih platformah, ljudje še vedno množično zahajajo v kino. Ste nad tem presenečeni?
V resnici ne. Številke po svetu kažejo, da obisk kinodvoran po pandemiji ponovno narašča. Še posebej izrazit je porast med mladimi obiskovalci. Gre za generacijo, ki je film odkrila na novo. Mnogi želijo določene filme prvič videti prav v kinu, saj jih na pretočnih platformah pogosto sploh ni mogoče najti. Prav t.i. repertoarni kino – torej projekcije starejših filmov, ki so bili posneti pred desetletji – trenutno beleži največjo rast. Veliko klasik je bilo digitalno restavriranih in ponovno poslanih v distribucijo, nove generacije pa jih zdaj odkrivajo na velikem platnu.
Seveda obstajajo tudi kini, kjer obisk upada, vendar razlogi praviloma niso povezani zgolj s pretočnimi platformami. Vedno gre za kombinacijo dejavnikov. Včasih ljudje več časa namenijo športu ali drugim oblikam preživljanja prostega časa, drugič na obisk vpliva preprosto dejstvo, da določeno leto ni velikih filmskih uspešnic. Naslednje leto pa pride nekaj velikih naslovov in obisk ponovno poskoči.
Ali to pomeni, da kino doživlja nekakšno renesanso?
Gre predvsem za ravnovesje. Pogosto se ustvarja umetna delitev med tako imenovanim umetniškim in komercialnim filmom, vendar kino brez obeh ne bi mogel obstajati.
Velike hollywoodske uspešnice so pomembne zato, ker omogočajo obstoj celotne kino infrastrukture. Brez njih številnih kinodvoran sploh ne bi bilo, tudi distribucija filmov bi bila slabša. Po drugi strani pa isti gledalec, ki si en dan ogleda največji hollywoodski spektakel, naslednji dan brez težav pride pogledat katerega izmed evropskih ali art filmov.
Ko smo ob njegovi 50. obletnici ponovno predvajali Botra, je bila dvorana polna vseh generacij. Nekateri so ga gledali prvič, drugi že večkrat, skoraj vsi pa prvič ponovno v kinu. Ob koncu projekcije je sledil spontan aplavz. To je nekaj, česar doma preprosto ne moreš doživeti.
Se vam zdi, da ljudje danes vse bolj hrepenimo po skupnih doživetjih?
Mislim, da je to eden ključnih razlogov, zakaj kino ostaja pomemben. Sodi namreč med dejavnosti, pri katerih nisi le potrošnik vsebine, ampak si del dogodka. Tako kot v gledališču, na koncertu ali športni tekmi si med ljudmi in z drugimi deliš isto izkušnjo.
Med pandemijo se je marsikomu zdelo odlično, da lahko filme gleda doma v pižami. Toda zelo hitro se je pokazalo, da ljudje pogrešajo celoten ritual – da se dogovoriš za obisk kina, se odpraviš od doma in nekaj časa posvetiš samo eni stvari.
Kako pa na filmsko izkušnjo vpliva kultura kratkih videov in nenehnega skrolanja?
Nedvomno vpliva, predvsem pri mlajših generacijah. Film zahteva drugačno vrsto koncentracije. Dve ali tri ure moraš slediti eni zgodbi. Po drugi strani pa veliko ljudi prav zato prihaja v kino. Pravijo, da jih kino prisili, da se umirijo. Doma telefon ves čas zvoni, nekdo nekaj potrebuje, hitro preveriš sporočila ali vstaneš po pijačo. V kinodvorani pa veš, da si dve uri nedosegljiv. Čez nekaj časa se umiriš in prepustiš filmu. To je danes postala ena največjih prednosti kina.
Pri otrocih in najmlajših pa je treba sposobnost daljše koncentracije načrtno razvijati. Zato veliko vlagamo v programe filmske vzgoje za vrtce in šole. Otroci se morajo naučiti gledati daljše zgodbe in jih doživljati brez nenehnih prekinitev.
Kaj pa tako imenovani “binge watching” raznih serij, ki so nam na voljo na pretočnih platformah?
Opažamo zanimiv pojav. Veliko ljudi pripoveduje, da so si neko serijo ogledali skoraj brez premora in bili popolnoma navdušeni. Ko pa jih čez pol leta kdo vpraša, za kaj je pravzaprav šlo, se komaj še spomnijo zgodbe. Pri filmu je drugače. Ko dve uri v miru spremljaš eno samo vizualno zgodbo, se ta izkušnja veliko močneje vtisne v spomin. Zato se ljudje pogosto še desetletja spomnijo filma, ki so ga kot otroci ali dijaki gledali v kinu. Ni pomemben le film sam, ampak celotno doživetje.
Doma pa se vsebine medtem zelo hitro nalagajo ena na drugo in tudi hitro izginjajo iz spomina.
Kaj vas je pri občinstvu v zadnjih letih najbolj pozitivno presenetilo?
Najbolj nas je presenetilo obdobje po pandemiji. Pričakovali smo, da se bodo starejše generacije v kino vračale precej počasneje. V številnih državah so imeli s tem velike težave. Ponekod so več kot leto dni na različne načine nagovarjali gledalce, starejše od petdeset let, da bi se vrnili v kinodvorane.
Pri nas pa se je zgodilo nekaj povsem drugega. Takoj, ko smo ponovno odprli vrata, so se vrnile vse generacije. To nas je res presenetilo.
Po drugi strani pa smo že med pandemijo ostali v tesnem stiku z našimi obiskovalci. Pisali so nam, spraševali, kdaj bomo spet odprli, in nam sporočali, kako zelo pogrešajo kino. Zato smo vedeli, da se bodo vrnili. Nismo pa pričakovali, da bo to tako hitro.
Ves čas iščete ravnovesje – med različnimi vrstami filmov in različnimi občinstvi. Kako pravzaprav nastaja program Kinodvora?
Veliko ljudi si predstavlja, da se preprosto usedemo in izberemo filme, ki so nam všeč. V resnici sistem ne deluje tako. Kino lahko prikazuje samo filme, za katere je slovenski distributer odkupil pravice za predvajanje v Sloveniji. Če distributer filma ne kupi, ga mi ne moremo vključiti v program. Naš program je razdeljen na tri glavne sklope.
Prvi je redni program sodobnih filmov, ki jih slovenski distributerji ponudijo kinom. Med njimi izberemo tiste, ki ustrezajo programski usmeritvi Kinodvora.
Drugi sklop predstavljajo filmi za otroke in mlade. Pri teh zelo tesno sodelujemo z distributerji, saj se intenzivno ukvarjamo tudi s filmsko vzgojo in dobro poznamo občinstvo, ki mu so ti filmi namenjeni.
Tretji del programa pa predstavljajo festivali. Vsak festival ima svojo identiteto in svojo programsko politiko. Veliko filmov je mogoče videti izključno na festivalih in jih pozneje ni več mogoče ujeti v redni distribuciji.
Kaj pa filmske klasike, ki jih občasno ponovno predvajate?
Pri teh je postopek precej zahtevnejši. Če film nima več slovenskega distributerja, moramo sami poiskati lastnika avtorskih pravic in za vsako posamezno projekcijo posebej urediti dovoljenje za predvajanje. Tako je bilo na primer pri Barryju Lyndonu, Botru in številnih drugih klasikah. Za vsako projekcijo posebej je treba skleniti pogodbo z lastniki pravic.
Ker imamo le eno veliko in eno manjšo dvorano, si takšnih posebnih projekcij ne moremo privoščiti zelo pogosto. Zato jih običajno povezujemo z obletnicami, posebnimi cikli ali večjimi dogodki. Ob stoletnici rojstva Marilyn Monroe smo na primer skozi vse leto prikazovali njene filme, ob ponedeljkih pa pripravljamo poseben program, namenjen redkeje prikazovanim ali težko dostopnim filmskim draguljem, ki bi sicer ostali skoraj neopaženi.
Koliko ljudi pravzaprav stoji za programom Kinodvora?
Mestna občina Ljubljana sofinancira polovico našega delovanja, drugo polovico pa moramo ustvariti sami na trgu. To pomeni, da si lahko privoščimo tudi projekte, ki niso namenjeni ustvarjanju dobička, ampak širjenju filmske kulture. Programi za otroke in mlade, filmska vzgoja ter številni festivali sami po sebi ne bi mogli financirati svojega obstoja zgolj s prodajo vstopnic.
Po drugi strani pa je za nas izjemno pomembno, da so redne projekcije dobro obiskane. Ne le zaradi prihodkov, ampak tudi zato, ker želimo, da slovenski distributerji obstanejo. Če njih ne bi bilo, bi ostali brez velikega dela raznolike filmske ponudbe, ki jo lahko prikažemo v Sloveniji.
Ker smo javni zavod, imamo tako lahko ekipo ljudi, ki se lahko posveča posameznim področjem – od filmske vzgoje do programskega načrtovanja.
Se vam zdi, da bomo zaradi vse bolj digitalnega načina življenja takšne skupne prostore v prihodnosti potrebovali še bolj?
Mislim, da ja. Danes nas sodoben način življenja vse bolj spodbuja v individualnost. Vse lahko naredimo od doma – delamo, nakupujemo, komuniciramo, gledamo filme. Vedno manj razlogov imamo, da bi sploh odšli med ljudi. Ravno zato postajajo prostori, kot je kino, še pomembnejši.
Naši obiskovalci pridejo zato, ker želijo nekaj doživeti skupaj z drugimi ljudmi. Želijo pristno človeško izkušnjo. Prepričana sem tudi, da bodo prav obiskovalci kinodvoran med zadnjimi sprejeli idejo, da bi gledali filme, ki jih v celoti ustvari umetna inteligenca.
Veliko se govori o umetni inteligenci. Ali menite, da lahko pomembno spremeni filmsko umetnost?
Tehnologija sama po sebi ni nova grožnja kinu. Približno vsakih dvajset let se pojavi nova napoved, da bo kino izginil – najprej televizija, potem videokasete, DVD-ji, pretočne platforme. Do danes se to še ni zgodilo. Kino je ostal, ker njegovo bistvo ni tehnologija, ampak skupna izkušnja.
Kar se umetne inteligence tiče, pa se mi zdi pomembno predvsem vprašanje ustvarjalcev. Danes se pogosto govori predvsem o tem, koliko časa ali denarja bi lahko prihranili z uporabo umetne inteligence. Veliko manj pa o tem, koliko poklicev bi zaradi tega izginilo. Če umetna inteligenca oblikuje scenografijo, kostume, montažo ali druge elemente filma (vključno s scenarijem in igralci), to pomeni, da nekdo teh del ne bo več opravljal.
Poleg tega se premalo govori o tem, da umetna inteligenca svojih sposobnosti ni razvila sama od sebe. Uči se na ogromni količini avtorskih del ustvarjalcev, ki za to niso dali dovoljenja in za tako rabo niso bili plačani. To je razprava, ki bo v prihodnje še zelo pomembna.
Naši obiskovalci pa v kino prihajajo predvsem zato, ker želijo gledati filmska dela, ki so jih ustvarili ljudje. Želijo doživeti človeško razmišljanje, človeška čustva in človeški trud. Želijo dokaz ustvarjalnosti in iznajdljivosti človeka – ne računalnika.
Ne glede na to, kako se bo tehnologija razvijala, težko verjamem, da bo izginila potreba po takšni človeški kulturno-umetniški izkušnji. Ljudje bomo vedno želeli iti v poseben prostor, kjer bomo skupaj z drugimi gledali vizualno upodobljeno zgodbo. Dokler bodo obstajali ljudje, ki cenijo človeško ustvarjalnost, se za kino ni treba bati.
Kako si predstavljate kino čez dvajset let?
Mislim, da bo v svojem bistvu ostal zelo podoben današnjemu. Še vedno boš prišel v poseben prostor, sedel med druge ljudi in skupaj z njimi gledal film. Morda bo tehnologija nekoliko drugačna, mogoče bodo drugačni projektorji ali sedeži, vendar bistvo ne bo drugačno.
Tudi koncerti ali gledališče se v svojem jedru niso bistveno spremenili. Vedno gre za skupno izkušnjo. Pri kinu je zanimivo tudi to, da nobena projekcija ni povsem enaka drugi. Vsaka publika se odzove drugače. Nekje se ljudje smejijo na določenih prizorih, drugje vlada popolna tišina. Včasih se občinstvo na koncu spontano postavi na noge in zaploska, drugič odide zamišljeno.
Prav zato je ogled filma v kinu vedno živ dogodek.
Za konec – če bi lahko ljudem priporočili eno navado, povezano s filmom, katera bi bila?
Da se filmu nikoli ne odpovejo. Tudi če nimajo vedno časa za triurni film, obstajajo tudi krajši. Pomembno je predvsem to, da film ostane del njihovega življenja. Tako kot si nekdo zada cilj, da bo vsako leto prebral določeno število knjig ali več časa namenil športu, bi si želela, da bi si ljudje vzeli čas tudi za film.
Filmska umetnost nam omogoča doživetja, ki jih drugje preprosto ne moremo najti. In prav zato verjamem, da bo kino ostal pomemben tudi v prihodnosti.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
