Luka Nižetić: družina in prijatelji so moj največji stik z realnostjo
Hrvaški pevec Luka Nižetić o življenju po več kot 20 letih kariere, družini in prijateljih, ustvarjalni svobodi ter o tem, zakaj se danes ne boji več napačnih odločitev.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Po več kot dvajsetih letih na glasbeni sceni Luka Nižetić priznava, da je danes ustvarjalno svobodnejši kot pri dvajsetih. VVse manj ga zanima, kaj bi moral početi, in vse bolj, kaj ga zares veseli. Poleg glasbe ga že vrsto let navdušuje kulinarika. Po zmagi v hrvaškem šovu Celebrity MasterChef je svojo strast do kuhanja prenesel tudi v podjetništvo in v Komiži na otoku Visu odprl bistro Fabrika. Prav Dalmacija, morje in mediteranski način življenja so pomemben del njegovega ustvarjanja.
Po poletju, v katerem je predstavil tudi novo pesem »Refule« in pred izidom prihajajočega albuma smo se z njim pogovarjali o ustvarjalni svobodi, družini in prijateljih, ljubezni do kuhanja ter o tem, zakaj se tudi sam uči živeti nekoliko bolj »pomalo«.
Na glasbeni sceni ste že več kot dvajset let. Kaj bi danes svetovali Luki, ki je šele stopil na glasbeno pot?
Verjetno bi mu rekel: »Potrpežljivost se izplača! Vse bo tako, kot mora biti.« Ko si mlad, imaš ves čas občutek, da moraš nekaj doseči. Imeti moraš uspešnico, moraš biti na televiziji, moraš biti boljši kot lani, moraš dokazati, da si zaslužiš biti tukaj. Danes mi je veliko pomembneje, da lahko stojim za tem, kar naredim. In pravzaprav se mi zdi zanimivo, da imam po več kot dvajsetih letih občutek, da sem ustvarjalno svobodnejši kot pri dvajsetih.
Zdaj me veliko manj zanima, kaj bi moral početi, in veliko bolj, kaj me veseli. Če bi mu želel karkoli sporočiti, bi mu rekel, naj se nekoliko manj boji napačnih ovinkov. Na koncu so me prav ti ovinki pripeljali tja, kjer sem danes.
Kaj vas po vseh teh letih še vedno najbolj žene k ustvarjanju nove glasbe?
To, da še vedno ne znam narediti pesmi. In to resno mislim. Vsakič začneš iz nič. Lahko imaš dvajset let izkušenj, a ko sedeš pred prazen list papirja ali zaslišiš nekaj akordov, spet nimaš pojma, ali bo iz tega nastalo kaj ali nič. Tisti trenutek, ko se iz nič nenadoma pojavi melodija ali en sam stavek, ki odklene celotno pesem, je zame še vedno tako vznemirljiv kot prvi dan. Potem pridejo studio, aranžma, videospot, koncert in pesem začne živeti neko svoje življenje, ki ni več samo tvoje. Mislim, da me prav ta nepredvidljivost še vedno najbolj žene naprej.
Kaj vas danes najbolj navdihuje pri pisanju novih pesmi?
Vse manj velike teme in vse bolj malenkosti. En sam stavek, ki ga slišim, izraz na obrazu nekoga, vonj, hrana, kakšna beseda, ki je že dolgo nisem slišal, prizor v Komiži, situacija, ki je hkrati smešna in žalostna. Mislim, da sem včasih morda iskal temo za pesem, danes pa bolj čakam, da ona najde mene.
In zelo me zanima naš mediteranski vsakdan, saj je v njem vsega, tako drame kot humorja, erotike in melanholije. Včasih ti ena »manistra na pome«, torej testenine s paradižnikovo omako, o življenju pove več kot kakšna velika metafora.
»Refule« je že šesti singel s prihajajočega albuma. Kakšno mesto zaseda med vsemi pesmimi, ki ste jih napisali za ta projekt?
»Refule« je zelo vedra, ljubezenska in nekoliko duhovita pesem. Že od prvega dne je imela v sebi nekakšen retro duh, nekaj neobremenjenega in igrivega, in prav zato ima med vsemi pesmimi z albuma posebno mesto. Edina je takšna. V bistvu gre za ljubezensko pesem, vendar ljubezni ne jemlje preveč resno. V njej je nekaj naše mediteranske miselnosti. Malo se ljubi, malo se šali, malo te življenje in ljubezen vržeta levo, malo desno, prav kakor sunki vetra. In všeč mi je, da ima pesem čustveno globino, hkrati pa na obraz privabi nasmeh.
Mislim, da je to precej blizu tudi meni kot avtorju v tem življenjskem obdobju. Ni mi treba več iz vsakega čustva narediti velike drame. Včasih se mi zdi veliko zanimiveje povedati nekaj preprostega, življenjskega in z malo humorja. »Refule« je prav takšna.
V pesmi je čutiti toplino in nostalgijo. Iz katerega občutka ali življenjskega trenutka se je rodila?
V tej pesmi je nekaj poletij iz mojega otroštva in odraščanja v Splitu, glasbe, ki smo jo poslušali doma, skupine Đavoli in tistega mediteranskega popa, ki je bil romantičen, a nikoli patetičen. In verjetno me z leti vse bolj privlači prav ta preprostost. Ne potrebujem več petnajstih stvari, da bi nekaj začutil.
Videospot ste posneli na 16-milimetrski filmski trak, kar je danes precej redka odločitev. Zakaj ste se odločili prav za takšen pristop?
Že dolgo sem si želel nekaj posneti na pravi film. Frane Pamić je v zadnjem času precej eksperimentiral s 16-milimetrskim filmskim trakom in ko sva se pogovarjala o pesmi »Refule«, nama je bilo povsem jasno, da je to prava pesem za takšen pristop. Želeli smo, da bi bila podoba takšna, kot zveni pesem: retro, topla, malce navihana, kot kakšen lep spomin.
Tudi občutek na snemanju je povsem drugačen. Ko snemaš digitalno, lahko posnameš še en kader, pa še enega, pa še dvajset. Tukaj pa slišiš, kako filmski trak teče skozi kamero, in veš, da vsak trenutek nekaj stane in da ga ne moreš več ponoviti. Nenadoma so vsi bolj zbrani. Prav ta omejenost se mi je zdela vznemirljiva. Komiža pa je na filmu videti, kot da obstaja zunaj časa, zato se je vse nekako naravno povezalo.
Pri pesmi ste sodelovali z Nenom Belanom. Kako je prišlo do sodelovanja in kaj pri njem kot glasbeniku in avtorju najbolj cenite?
Nobenega velikega načrta ni bilo. Ko sva z Markom Mihaljevićem sestavila aranžma in sem pesem odpel, sem v glavi dobesedno slišal tiste spremljevalne vokale, značilne za skupino Đavoli. In sem rekel: »Pa čakaj, zakaj si predstavljamo nekoga, ki zveni kot Neno, če lahko pokličemo kar Nena?«
In prav to mi je pri celotnem sodelovanju najbolj všeč. Nismo ga povabili zato, da bi lahko ob pesmi napisali »feat. Neno Belan«, ampak zato, ker je bil njegov glasbeni DNK že nekje v njej. Odpel je spremljevalne vokale, nato pa odigral še kitarski solo in nenadoma se je vse postavilo na svoje mesto. Neno ima nekaj, kar zelo cenim, in sicer izjemno prepoznaven avtorski podpis. Slišiš nekaj taktov in veš, da so njegovi. Imeti po toliko letih svoj glasbeni jezik je zame morda največji kompliment, ki ga lahko nameniš avtorju.
Vaše pesmi že nekaj časa gradijo prepoznaven mediteranski zvok. Imate občutek, da ste z njim našli svoj pravi glasbeni izraz, ali vas še vedno privlači raziskovanje novih glasbenih smeri?
Mislim, da sem prvič nehal iskati svoj zvok in začel ustvarjati tisto, kar iz mene prihaja naravno. In potem se je, paradoksalno, prav takrat pojavil neki moj zvok.
Mediteran zame ni žanr. Moj cilj ni ustvarjati »dalmatinske glasbe«. To je preprosto prostor, iz katerega prihajam, način, kako govorim, humor, ki ga imam, podobe, ki me navdihujejo, Komiža, Split, morje, hrana, ljudje … Vse to je nekako prišlo v pesmi, ne da bi to načrtoval. Zato imam lahko na istem albumu pesmi »Manistra na pome«, »Južina«, »Kalamari, ćevapi, kajmak, sushi«, »Pomalo«, »Za jubav« in »Refule«, ki so si glasbeno precej različne, a še vedno pripadajo istemu svetu.
In zagotovo si ne želim zdaj najti formule, po kateri bi se naslednjih deset let ponavljal. To bi se mi zdelo najbolj dolgočasno. Še naprej bom raziskoval. Glasba je celo vesolje možnosti in žalostno bi bilo vse življenje ostati na istem mestu. Želim si še povsod malo pobrskati.
Kmalu izide vaš novi album. Kaj lahko občinstvo pričakuje in ali bodo na njem tudi kakšna presenečenja?
Mislim, da lahko ljudje že skozi teh šest pesmi zaslutijo svet albuma, vendar še niso slišali celotne slike. Album je zelo mediteranski, vendar ne tako, da bi si sam določil žanr. Na njem so pop, elektronika, akustični instrumenti, nostalgija, humor, norost … Vse, kar sem bil jaz v zadnjih nekaj letih. Zame je morda najpomembneje to, da prvič čutim, da album ni samo zbirka pesmi, ampak nekakšen moj avtoportret. Glasba, vizualna podoba, Komiža, film, vse to pripada isti zgodbi.
In presenečenja bodo. Nekaterih stvari namenoma še ne želim razkriti, saj danes tako ali tako vse vemo vnaprej. Želel bi si, da bi vsaj nekaj ostalo za trenutek, ko bodo ljudje album zares poslušali od začetka do konca.
Pogosto poudarjate, kako pomembni so vam družina in prijatelji. Kako vas njihova podpora oblikuje kot človeka in umetnika?
Oni so pravzaprav moj največji stik z realnostjo. To so ljudje, pred katerimi nima prav veliko smisla igrati »Luke Nižetića«. Poznajo me že veliko pred nekaterimi pesmimi, naslovnicami, koncerti in vsem, kar spada k temu poklicu. In to mi je zelo pomembno, saj je naš poklic precej nenavaden. En dan ti ploska nekaj tisoč ljudi, naslednji dan pa sediš doma in ti nekdo reče, da odnesi smeti. Oboje je življenje. Mislim, da mi prav ti odnosi pomagajo ohranjati neko normalnost, hkrati pa me hranijo kot avtorja.
Navsezadnje pesmi ne nastajajo iz kariere, ampak iz življenja, iz ljubezni, prijateljstev, izgub, družinskih kosil, prepirov, smeha in vsega tistega, kar se dogaja, ko ugasnejo žarometi.
Znani ste tudi kot velik ljubitelj kuhanja. Kaj najraje pripravljate in kdo je najstrožji kritik vaših jedi?
Pravzaprav najraje kuham preprosto. Kakovostna sestavina, malo poseganja vanjo in to je to. Ribe, zelenjava, dober kos mesa in nekaj, kar diši po Mediteranu. Nisem človek, ki bi na krožnik postavil sedemnajst elementov samo zato, ker jih lahko. Moji najstrožji kritiki pa so ljudje okoli mene, saj pri njih ni diplomacije. Če nekaj ni dobro, to zelo hitro izvem. In prav je tako.
Pogosto govorite o življenju »pomalo«, torej brez naglice. Vam takšen način življenja pride naravno ali se morate tudi sami včasih opomniti, da upočasnite tempo?
Vsekakor se moram opominjati. Ta »pomalo« je bolj moje življenjsko prizadevanje kot opis mojega vsakdana. Po naravi sem precej nemiren, ves čas si nekaj izmišljam, počnem več stvari hkrati in si zelo hitro sam ustvarim kaos. Toda z leti vse bolj spoznavam, kakšno razkošje je imeti čas. Popiti kavo, ne da bi gledal na uro, skuhati kosilo, oditi na morje in se odklopiti, biti z ljudmi, ki jih imaš rad, in ne čutiti potrebe, da bi se prav vsaka minuta morala spremeniti v nekaj produktivnega.
Zame »pomalo« ne pomeni živeti počasi ali biti len. Bolj pomeni, da ne zamudiš lastnega življenja, medtem ko nenehno hitiš za naslednjo stvarjo.
Če bi morali življenjsko obdobje, v katerem ste danes, opisati z enim samim stavkom, kako bi se glasil?
Manj se trudim nekam priti in bolj si želim biti tam, kjer že sem. Tukaj in zdaj.
Preberite tudi:
