Zakaj je dobro izkusiti tudi, da nas nekdo ne mara?
Strah pred zavrnitvijo nas pogosto sili v ugajanje drugim. Zakaj nas tuja nenaklonjenost tako vznemiri in kaj se skriva za potrebo po odobravanju?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Večina ljudi ve, da ne moremo biti všeč vsem. To radi povemo tudi drugim, kadar jih prizadene kritika, zavrnitev ali hladen odziv človeka, od katerega so pričakovali naklonjenost. Toda med tem, da nekaj razumemo, in tem, da to zares zmoremo živeti, je velika razlika. Misel, da nas nekdo ne mara, lahko v nas še vedno sproži nemir, premlevanje in močno potrebo, da bi popravili njegov vtis o nas.
Sprašujemo se, kaj smo naredili narobe, natančno pregledujemo pogovor in iščemo trenutek, ko se je odnos spremenil. Morda postanemo še prijaznejši, previdneje izbiramo besede ali se začnemo opravičevati za stvari, za katere se nam pravzaprav ne bi bilo treba. Ni nujno, da si želimo bližine s tem človekom. Včasih nam niti ni posebej všeč. Kljub temu težko prenesemo, da mi nismo všeč njemu.
Prav zato je lahko srečanje z nenaklonjenostjo dragocena izkušnja. Ko nekdo o nas nima najboljšega mnenja, mi pa ob tem ostanemo zvesti sebi in ugotovimo, da zaradi tega nismo nič manj vredni ali varni, se začne zmanjševati moč, ki jo imajo nad nami odzivi drugih.
PREBERITE TUDI:
Zakaj nas tako vznemiri, če nas nekdo ne mara?
Človek je družbeno bitje, za katero je bila pripadnost večino zgodovine povezana z varnostjo in preživetjem. Naši možgani zato znake sprejetosti in zavračanja zaznavajo zelo pozorno. Hladen pogled, neodobravanje, izključitev iz pogovora ali spoznanje, da nas nekdo ne želi v svoji bližini, lahko sprožijo precej močnejši odziv, kot bi ga glede na pomen dogodka pričakovali.
Želja, da bi bili sprejeti, sama po sebi ni težava. Pomaga nam ohranjati odnose, opaziti, kdaj smo koga prizadeli, in prilagajati vedenje skupnosti, v kateri živimo. Brez občutljivosti za odzive drugih bi težko gradili bližino in sodelovali. Zaplete se, ko mnenje drugega človeka ne vpliva več le na naše počutje, ampak začne določati, kaj si mislimo o sebi.
Če prijazen odziv razumemo kot dokaz, da smo dobri, zanimivi in vredni, lahko nenaklonjenost hitro doživimo kot dokaz nasprotnega. Ne pomislimo več samo: »Tej osebi nisem všeč,« ampak: »Z menoj je nekaj narobe.« Posamezen odziv tako postane sodba o naši celotni osebnosti.
Ugajanje prinese olajšanje, vendar tudi ohranja strah
Ko se bojimo neodobravanja, se ga skušamo obvarovati. Strinjamo se, čeprav mislimo drugače, sprejmemo dodatno delo, čeprav zanj nimamo časa, in molčimo, ko nekdo prestopi našo mejo. Svoje mnenje povemo previdno ali ga prilagodimo sogovorniku. Po napetem pogovoru pošljemo dodatno sporočilo, da bi preverili, ali je med nami še vse v redu.
Takšno ravnanje pogosto prinese takojšnje olajšanje. Človek se ne razjezi, odnos ostane navidezno miren in nevarnost zavrnitve se umakne. Toda prav to nas lahko ujame v začarani krog. Ker vedno znova preprečimo možnost, da bi bil kdo razočaran nad nami, nikoli ne ugotovimo, kaj bi se zgodilo, če bi njegovo nezadovoljstvo preprosto prenesli.
Strah zato ostaja živ. Še naprej verjamemo, da bi bilo neodobravanje nevzdržno, čeprav tega nismo nikoli zares preverili. Cena navideznega miru pa postajajo naše odločitve, čas, energija in včasih tudi občutek, kdo sploh smo, kadar se ne prilagajamo pričakovanjem okolice.
Nova izkušnja spremeni več kot še tako dober nasvet
Človeku, ki je močno odvisen od odobravanja, ne pomaga veliko, če mu rečemo, naj se ne obremenjuje z mnenjem drugih. Njegov strah se ne napaja samo iz misli, ampak iz pričakovanja, da bo zavrnitev prinesla nekaj hudega: izgubo odnosa, osamljenost, sram ali občutek, da ni dovolj dober.
To pričakovanje se začne spreminjati skozi izkušnjo. Prvič rečemo ne in druga oseba je razočarana. Povemo svoje mnenje in nekdo zavije z očmi. Ne prevzamemo naloge, ki ni naša, zato nas sodelavec označi za manj ustrežljive. Ne pojasnjujemo svoje odločitve v nedogled in dovolimo, da si nekdo o njej misli, kar si želi.
Takšni trenutki niso prijetni. Lahko nas stisne v želodcu, preplavi krivda ali prebudi želja, da bi vse vzeli nazaj. Če nelagodja ne poskušamo takoj odpraviti z ugajanjem, dobimo možnost opaziti nekaj novega: občutek mine, življenje teče naprej in mnenje enega človeka nam ni odvzelo vrednosti. Morda je odnos res postal hladnejši, vendar se svet ni podrl. Še vedno imamo druge odnose, svoje sposobnosti, načela in življenje zunaj tega neprijetnega trenutka.
Vsaka takšna izkušnja nekoliko zmanjša prepričanje, da moramo biti sprejeti, če želimo biti varni. Ne postanemo ravnodušni, postanemo odpornejši.
Ko nismo več odgovorni za vsak vtis
Ljudje, ki težko prenašajo nenaklonjenost, pogosto prevzemajo odgovornost tudi za tisto, česar ne morejo nadzorovati. Prepričani so, da bi lahko s pravimi besedami, dovolj prijaznosti ali dodatno razlago dosegli, da jih bo druga oseba razumela in odobravala.
Toda ljudje nas ne presojajo samo na podlagi tega, kdo smo. Na nas gledajo skozi lastne izkušnje, vrednote, potrebe, predsodke in trenutna pričakovanja. Lastnost, ki jo bo nekdo cenil kot odločnost, bo drugi razumel kot trmo. Mirnost je lahko za nekoga znak zrelosti, za drugega hladnost. Človeka, ki jasno postavi mejo, bo nekdo spoštoval, tisti, ki je imel korist od njegove popustljivosti, pa ga bo morda označil za sebičnega.
Zato tudi ob največjem trudu ne moremo upravljati vseh vtisov, ki jih puščamo. Lahko skrbimo za svoje ravnanje, ne moremo pa odločati, kako ga bo nekdo razložil.
To spoznanje prinese precejšnje olajšanje. Po vsakem pogovoru nam ni treba preverjati, ali smo bili dovolj prijetni. Ni nam treba popravljati vsakega nesporazuma, zlasti kadar druga oseba ne želi slišati naše strani. Prav tako nam ni treba dokazovati dobrih namenov človeku, ki je že odločen, da jih bo razumel drugače.
Nenaklonjenost ni vedno zavrnitev naše osebnosti
Če nas nekdo ne mara, to še ne pomeni nujno, da nas je temeljito spoznal in o nas izrekel zanesljivo sodbo. Morda se najine vrednote razlikujejo, morda sva se srečala v neugodnih okoliščinah ali pa drug v drugem prebujava lastnosti, ki nama niso blizu. Včasih med dvema človekoma preprosto ni pravega ujemanja.
Težavo povzroča predstava, da bi nas moral vsakdo, ki nas zares spozna, tudi vzljubiti. Iz nje sledi boleč sklep, da nas človek, ki nas ne mara, očitno ni razumel ali pa je v nas odkril nekaj slabega. Toda bližina ne nastane samo na podlagi kakovosti značaja. Pomembni so podobnost, čas, življenjske okoliščine, način sporazumevanja in veliko drobnih dejavnikov, ki jih ni mogoče prisiliti.
Nekdo nas lahko vidi precej jasno, pa mu kljub temu nismo blizu. To ne pomeni, da je z njim ali z nami kaj narobe. Pomeni le, da niso vsi odnosi namenjeni bližini.
Vsake kritike vendarle ni dobro zavreči
Sprejeti možnost, da nas nekdo ne mara, ne pomeni, da postanemo gluhi za povratne informacije. Če nam različni ljudje v različnih obdobjih povedo podobno stvar, je vredno preveriti, ali je v njihovih besedah kaj resnice. Tudi človek, ki nam ni naklonjen, lahko opazi nekaj, česar sami ne vidimo.
Pomembna je razlika med vprašanjem »Ali sem ravnal dobro?« in vprašanjem »Ali me ta človek odobrava?«. Prvo nas spodbuja k odgovornosti in osebni rasti, drugo nas lahko pahne v neskončno prilagajanje. Svoje ravnanje lahko premislimo, se opravičimo, kadar smo koga prizadeli, ter napako popravimo. Ni pa se nam treba odpovedati sebi samo zato, da bi ponovno pridobili naklonjenost.
Zrela samozavest ne pomeni prepričanja, da imamo vedno prav. Pomeni, da lahko pogledamo tudi svoje napake, ne da bi zaradi njih razvrednotili celotnega sebe. Prav tako lahko prenesemo, da druga oseba našega opravičila ne sprejme ali da njenega mnenja kljub trudu ne bomo spremenili.
Majhne priložnosti za vajo so povsod
Ni treba namenoma izzivati zavračanja ali se siliti v velike konflikte. Vsakdanje življenje ponuja dovolj varnih priložnosti, v katerih lahko vadimo prenašanje neodobravanja. Lahko zavrnemo prošnjo, za katero nimamo časa, brez dolgega seznama opravičil. Povemo, kateri film bi si radi ogledali, namesto da se vedno prilagodimo skupini. Izrazimo drugačno mnenje in ga ne umaknemo takoj, ko začutimo napetost.
Koristno je opazovati tudi vse, kar naredimo po takšnem trenutku. Ali pohitimo z dodatnimi pojasnili? Ali se začnemo šaliti, da bi zmanjšali težo svojih besed? Ali sogovorniku ponudimo nekaj drugega samo zato, da ne bi bil razočaran? Včasih se navzven postavimo zase, nato pa svojo mejo tako dolgo mehčamo, da od nje ne ostane skoraj nič.
Ko zdržimo začetno nelagodje, lahko preverimo, česa smo se bali in kaj se je v resnici zgodilo. Je bil človek res jezen ali je bil samo za trenutek presenečen? Se je odnos končal ali je prenesel razhajanje? Tudi če nas kdo zaradi naše meje res ne mara več, se lahko vprašamo, kakšen odnos bi sploh lahko ohranili, če bi morali zanj nenehno zatajevati sebe.
Svoboda ni v tem, da nam postane vseeno
Mnenje ljudi, ki jih imamo radi in jih spoštujemo, bo vedno pomembno. Zavrnitev bo kdaj zabolela, kritika nas bo vznemirila in ob izgubi odnosa ne bomo ostali neprizadeti. Čustvena svoboda ne zahteva, da postanemo neobčutljivi.
Pomeni, da odziva drugega človeka ne zamenjamo več za dokončno resnico o sebi. Njegovo mnenje lahko slišimo, ga premislimo in se nato odločimo, koliko teže mu bomo namenili. Če smo ravnali v skladu s svojimi vrednotami, nam ni treba nemudoma popravljati vtisa samo zato, ker nekdo ni zadovoljen.
Šele ko izkusimo, da nas nekdo lahko ne mara in da smo ob tem še vedno vredni, varni ter povezani z drugimi, začne popuščati potreba po nenehnem odobravanju. Takrat lahko jasneje povemo, kaj mislimo, postavimo mejo brez dolgega opravičevanja in sprejemamo odločitve, ki niso namenjene pridobivanju naklonjenosti.
Ne moremo si zagotoviti, da nas bodo imeli vsi radi. Lahko pa pridemo do točke, ko tega ne potrebujemo več, da bi lahko imeli radi in spoštovali sebe.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
