Te navade vam počasi uničujejo odnos do lastnega telesa
Negativen odnos do telesa pogosto nezavedno krepimo sami. Preverite, katere vsakdanje navade rušijo samozavest in kako lahko ta začarani krog prekinemo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ob pogledu v ogledalo večina ljudi ne vidi zgolj svojega telesa. V odsevu se hitro pojavijo še spomini na pripombe, fotografije drugih ljudi, lepotni ideali, številke na tehtnici in predstava o tem, kakšni bi morali biti. Pogled se ustavi na trebuhu, stegnih, koži ali obrazu, vse drugo pa se umakne v ozadje.
V le nekaj sekundah lahko tako iz povsem običajnega telesnega opažanja ustvarimo sodbo o svoji privlačnosti, značaju in celo osebni vrednosti. Hlače so nam nekoliko tesnejše, zato se razglasimo za nedisciplinirane. Na fotografiji nam ni všeč profil, zato se oglasi tihi glasek, ki pravi, da ne zmoremo biti privlačni. Opazimo novo gubo in ta sidra naše prepričanjem, da izgubljamo vrednost.
Takšno razmišljanje se lahko ponavlja tako dolgo, da začne delovati kot objektivna resnica. Toda negativen pogled na telo ni zares objektiven opis videza. Je skupek misli, čustev, preteklih izkušenj in navad, skozi katere presojamo samega sebe.
Telo postane dokaz za vse, kar si očitamo
Nezadovoljstvo s telesom redko ostane omejeno le na videz. Pogosto se razširi na prepričanja o tem, kakšni smo kot ljudje.
»Danes sem napihnjen« se spremeni v »videti sem grozno«.
»Zredila sem se« postane »zanemarila sem se«.
»Na tej fotografiji si nisem všeč« preraste v »nihče me ne more videti kot privlačno«.
Iz telesne spremembe nastane zgodba o lenobi, pomanjkanju nadzora, nevrednosti ali zavrnitvi. Vendar med opažanjem in takšnim sklepom ni neposredne povezave. Ustvari jo notranji kritik, ki videz uporablja kot merilo za nekaj, česar z videzom sploh ni mogoče izmeriti.
Težava zato ni le v tem, da nismo zadovoljni s svojim telesom, še veliko bolj škodljivo je, da začnemo zaradi njega zavračati sebe.
PREBERITE TUDI:
Navade, s katerimi hranimo negativen pogled na telo
A tudi naš odnos do telesa se ne zgodi samodejno, ob nekih večjih prelomnih dogodkih. V resnici ga ves čas krepimo sami, skozi majhna, ponavljajoča se dejanja. Ustvarjamo jih sami, prostovoljno, ker so večinoma samodejna in spontana, pa tega niti ne opazimo. Ker se ves čas ponavljajo, pa lahko močno načnejo našo samozavest. Da bi jih ozavestili, je treba najprej spoznati nekaj najbolj tipičnih vzorcev.
V ogledalu iščemo predvsem napake
Ogledalo naj bi nam služilo zato, da lahko preverimo svojo celotno podobo, vendar ga pogosto uporabljamo kot povečevalno steklo za tisto, česar pri sebi ne maramo. Približujemo obraz, vlečemo trebuh navznoter, se obračamo z ene strani na drugo in preverjamo dele telesa, za katere že vnaprej pričakujemo, da nas bodo razočarali.
Takšno preverjanje nas morda za kratek čas prepriča, da imamo stvari pod nadzorom, a kmalu le še poveča pozornost, ki jo namenjamo domnevnim pomanjkljivostim. Pogosteje ko nekaj iščemo, pomembnejše se nam zdi.
Ta vzorec najlažje prekinemo z zavestno omejitvijo preverjanja. V ogledalo pogledamo takrat, ko ga potrebujemo, ne vsakič, ko začutimo negotovost. Namesto pregledovanja posameznih delov poskusimo zaznati celotno podobo in nadaljujemo dan, ne da bi začeli pogajanje z lastnim odsevom.
Primerjamo svoje telo v najslabšem trenutku z najboljšo podobo nekoga drugega
Primerjanje je pogosto izrazito nepravično. Svoje telo ocenjujemo utrujeno, brez izbrane svetlobe, v gibanju ali po obilnem obroku. Nato ga primerjamo s fotografijo druge osebe, posneto v premišljeni pozi, med več deset poskusi in pogosto še digitalno obdelano.
Kljub temu možgani obeh podob ne obravnavajo kot dveh povsem različnih okoliščin. Primerjavo hitro prevedejo v hierarhijo: nekdo drug je lepši, vitkejši, mlajši, bolj urejen in zato uspešnejši ali bolj zaželen.
Družbena omrežja takšen način razmišljanja še spodbujajo, saj je videz povezan z všečki, odzivi in občutkom družbenega priznanja. Zato ni nepomembno, komu sledimo. Če želite izboljšati odnos do sebe, je tako odstranitev profilov, po katerih se redno počutimo slabše, skoraj nuja. Taka odločitev je razumna skrb za okolje, v katerem naš um preživlja vsak dan.
O sebi govorimo na način, ki ga pri drugih ne bi sprejeli
»Kakšna groza.« »Poglej ta trebuh.« »V tem sem videti debelo.« »S temi nogami ne morem obleči krila.«
Takšne pripombe se lahko zdijo nedolžno pritoževanje, vendar ponavljanje oblikuje način, kako se doživljamo. Besede usmerjajo pozornost in sčasoma utrdijo prepričanje, da je telo stalna težava, ki jo je treba skrivati, popravljati ali nadzorovati.
Koristen preizkus je preprost: bi enak stavek izrekli človeku, ki ga imamo radi? Bi prijateljici ob pogledu na njeno fotografijo povedali, da je odvratna, lena ali nevredna lepih oblačil? Če takšne govorice ne dovolimo v odnosih z drugimi, zanjo ni razloga v odnosu do sebe.
Cilj ni, da se vsakič pohvalimo ali prepričujemo, da nam je vse na telesu všeč. Dovolj je, da žalitev zamenjamo z dejstvom. Namesto »grozna sem« lahko rečemo: »Na tej fotografiji si nisem všeč.« Prvi stavek obsodi celotno osebo, drugi opiše trenutno doživetje.
Svoje življenje odlagamo do »boljšega telesa«
Ko shujšam, bom kupila lepa oblačila. Ko bom bolj v formi, bom šel na plažo. Ko bo moj trebuh raven, se bom fotografirala. Ko bom videti bolje, bom bolj samozavesten.
Takšni pogoji se zdijo kot motivacija, vendar človeka pogosto zaprejo v čakalnico lastnega življenja. Telo postane vstopnica za bližino, užitek, modo, gibanje, dopust in vidnost. Ker se merila nenehno premikajo, dovoljenje nikoli zares ne pride.
Samozavest se ne razvije šele po telesni spremembi. Krepi se, ko človek ugotovi, da lahko sodeluje v življenju tudi brez popolnega občutka glede svojega videza. Na plažo gre kljub nelagodju. Obleče barvo, ki mu je všeč. Se ne umakne pred fotografskim aparatom. Tako postopoma pridobiva izkušnje, da telesna negotovost ni nevarnost, pred katero se mora umakniti.
Razpoloženje preverjamo s tehtnico
Tehtnica izmeri telesno maso, vendar ji pogosto dovolimo, da odloča še o uspešnosti dneva, značaju in pravici do hrane. Nižja številka prinese olajšanje, višja sproži sram, omejevanje ali kaznovanje z vadbo.
Telesna masa ni nespremenljiva. Nanjo vplivajo tekočina, prebava, hormonske spremembe, količina zaužite soli in številni drugi dejavniki. Kljub temu lahko že majhen premik številke sproži veliko čustveno reakcijo.
Kadar tehtanje redno spremeni razpoloženje in vedenje, je smiselno zmanjšati njegovo pogostost ali tehtnico za nekaj časa odstraniti. Podatek, ki človeku ne pomaga pri razumni skrbi za zdravje, temveč mu narekuje, koliko spoštovanja si zasluži, ni več nevtralna informacija.
Hrano delimo na »zdravo« in »grešno«
Ko hrana dobi moralne oznake, se te hitro nalepijo tudi na človeka. Ko pojemo sladico, smo pridni, če si privoščimo sladico, smo grešniki. Hrana tako ni več le vir energije, hranil in užitka, temveč test osebnega nadzora.
Po občutku krivde pogosto sledijo obljube o omejevanju, izpuščanju obrokov ali dodatni vadbi. Stroga pravila nato povečajo lakoto in miselno obremenjenost s hrano, kar lahko vodi v novo prenajedanje in še več sramu.
Disciplina pri prehrani zato ne pomeni nenehnega kaznovanja. Veliko več zrelosti zahteva redno prehranjevanje, opazovanje lakote in sitosti ter odločanje, ki vključuje tako zdravje kot užitek. En obrok ni dokaz značaja, prav tako ne more izničiti vseh drugih navad.
Gibanje uporabljamo kot kazen
Vadba lahko krepi telo, izboljšuje počutje in človeku vrača občutek sposobnosti. Toda kadar postane plačilo za zaužito hrano ali kazen zaradi videza, se odnos do gibanja spremeni.
Namesto vprašanja »kaj moje telo danes potrebuje« se pojavi »koliko moram porabiti«. Človek se ne giblje več zaradi moči, energije ali užitka, temveč zato, da bi odpravil nekaj, kar na sebi zavrača.
Telo težko doživlja kot zaveznika, če z njim ves čas ravna kot s težavo. Bolj zdrav odnos se začne, ko izberemo gibanje, ki ga lahko dolgoročno ohranimo in po katerem se počutimo bolj povezani s telesom, ne bolj sprti z njim.
Čakamo, da bomo svoje telo vzljubili
Zahteva, da moramo svoje telo brezpogojno oboževati, lahko ustvari novo obliko pritiska. Nekateri ljudje preprosto ne morejo iskreno reči, da ljubijo vsak njegov del. Zaradi tega niso neuspešni.
Veliko dosegljivejši korak je telesna nevtralnost. Telesa ni treba razglasiti za popolno, da bi z njim ravnali spoštljivo. Lahko ga negujemo, hranimo, oblečemo in peljemo med ljudi tudi na dan, ko nam njegov videz ni posebej všeč.
Pozornost lahko usmerimo še na tisto, kar nam telo omogoča: premikanje, delo, dotik, počitek, smeh, ustvarjanje, objem, doživljanje sveta. Vrednost telesa se s tem ne omejuje več na to, kako dobro je videti od zunaj.
Kje pride na vrsto disciplina?
Besedo disciplina pogosto povezujemo s strogimi dietami, tehtanjem in nadzorom. Pri izboljševanju telesne podobe pa jo lahko začnemo dojemati nekoliko drugače. Smo lahko disciplinirani v pozornosti glede tega, čemu bomo namenjali pozornost in katerih miselnih navad ne bomo več samodejno ubogali?
Potrebna je disciplina, da se ne stehtamo vsakič, ko nas preplavi negotovost. Da ne odpremo profila, ob katerem se vedno primerjamo. Da pred ogledalom ne začnemo novega pregleda napak. Da samokritično misel prepoznamo, preden se spremeni v sodbo o celotni osebnosti.
Takšna sprememba sprva ne deluje naravno. Stari vzorci so hitri in dobro utrjeni, novi pa zahtevajo zavestno ponavljanje. Toda vsakič, ko prekinemo preverjanje, žalitev ali primerjanje, nekoliko oslabimo povezavo med videzom in lastno vrednostjo.
Poskusite s sedemdnevnim premorom
Za začetek ni treba spremeniti celotnega odnosa do telesa. Izberite eno navado, ki vam najbolj jemlje samozavest, in jo sedem dni zavestno omejujte.
Lahko se odločite, da se en teden ne boste tehtali, da boste odstranili pet profilov, ki sprožajo primerjanje, ali da boste vsako žalitev na račun svojega telesa ustavili in jo nadomestili z nevtralnim opisom.
Ob koncu dneva si zapišite, kaj je sprožilo potrebo po stari navadi. Je bila to utrujenost, fotografija, komentar druge osebe, tesnejše oblačilo ali občutek zavrnitve? Tako boste počasi ugotovili, da telo pogosto postane tarča takrat, ko v resnici čutite nekaj drugega.
Telo ni življenjepis naše vrednosti
Skrb za zdravje, prehrano, gibanje in urejenost je lahko pomemben izraz spoštovanja do sebe. Toda skrb in sram nista ista stvar. Skrb želi telesu nekaj dobrega. Sram ga uporablja kot dokaz, da z nami nekaj ni v redu.
Ni nam treba čakati, da bomo s svojim videzom povsem zadovoljni, preden začnemo živeti samozavestneje. Za začetek je dovolj, da nehamo vsak dan zbirati dokaze proti sebi.
Telo se bo skozi leta spreminjalo. Če bo samozavest odvisna izključno od njegove oblike, mladosti in skladnosti z lepotnimi ideali, bo vedno izpostavljena novim udarcem. Trdnejša postane šele takrat, ko se naučimo razlikovati med tem, kar vidimo v ogledalu, in tem, kar smo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
