Zakaj lahko tudi pohvale otroku postanejo breme?
»Pameten si.« »Ti boš še daleč prišel.« »Bom manekenka?« Zakaj lahko besede, izrečene z občudovanjem, vplivajo na to, kako otrok pozneje doživlja napake in neuspeh?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Odrasli imamo prav posebno sposobnost, da pri otrocih opazimo tisto, po čemer izstopajo. Če je otrok posebej bister, spreten, lep ali nadarjen, to pogosto tudi izrečemo. »Ti boš pa še daleč prišel.« »Tebi gre vse od rok.« »Iz tebe bo nekaj velikega.« »Ti boš pa zagotovo manekenka.« Besede izrečemo dobronamerno, včasih skoraj mimogrede, in nanje kmalu pozabimo.
Takšne besede redko prihajajo samo od enega človeka. Otrok jih sliši od staršev, učiteljev, sorodnikov, družinskih prijateljev in znancev. Vsak izreče pripombo, ki se mu zdi prijazna, otrok pa znova in znova posluša podobno sporočilo. Počasi lahko dobi občutek, da drugi v njem vidijo nekaj izjemnega, kar mora zato tudi vedno upravičiti. Pohvala mu je sprva dala krila, čez čas pa ga lahko začne skrbeti, kaj se bo zgodilo, če ne bo več takšen, kot drugi pričakujejo od njega.
Otrok si zapomni tudi tisto, kar smo rekli mimogrede
Odrasli svoje besede pogosto merimo po namenu. Če smo hoteli otroka razveseliti, se nam zdi, da smo naredili nekaj dobrega. Otrok pa ne sliši našega namena; sliši, kaj smo povedali. Še posebej pozorno posluša, kadar se ljudje ob določeni njegovi lastnosti razveselijo, ga občudujejo ali zanj napovedujejo veliko prihodnost.
Predstavljajmo si otroka, ki dobro riše. Eden od odraslih reče, da je pravi umetnik. Drugi ga vpraša, ali bo šel na umetniško šolo. Tretji mu ob vsakem obisku prinese papir in prosi, naj kaj nariše. Nekaj časa mu je to všeč. Potem ga začne zanimati nekaj drugega ali pa se mu risba ne posreči. Tedaj mora poleg razočaranja nad risbo prenesti še občutek, da ni izpolnil vloge, ki so mu jo drugi tako navdušeno namenili.
Nihče od teh ljudi mu ni ukazal, naj riše. Prav zato je tak pritisk težko prepoznati. Nastaja iz pričakovanj, ki niso bila nikoli jasno izrečena, otrok pa jih je vseeno začutil.
MORDA VAS BO ZANIMALO TUDI:
Ko napaka postane dokaz, da nismo dovolj dobri
Razlika med spodbudno pohvalo in bremenom se pokaže ob prvem resnem neuspehu. Če otrok verjame, da ga ljudje občudujejo zaradi njegove pameti, se ob slabi oceni morda ne vpraša le, česa se mora še naučiti. Vpraša se, ali so se vsi o njem zmotili. Tudi športnik, ki ga okolica pozna kot »rojenega zmagovalca«, lahko poraz doživi kot nekaj veliko hujšega od izgubljene tekme.
Psihologinji Claudia Mueller in Carol Dweck sta v poskusih ugotovili, da so otroci, ki so jih pohvalili zaradi inteligence, po poznejšem neuspehu pogosteje podvomili o svojih sposobnostih in pokazali manj vztrajnosti kot otroci, pohvaljeni zaradi vloženega truda. Raziskava ne pomeni, da je pohvala pameti škodljiva vsakič, ko jo izrečemo. Pokaže pa, kako hitro lahko otrok neuspeh poveže z vprašanjem, kakšen človek je, namesto z vprašanjem, kaj lahko naslednjič naredi drugače.
Strah pred takšnim razočaranjem se lahko kaže tudi kot pretirana prizadevnost. Otrok še naprej dobiva dobre ocene, zmaguje ali navdušuje druge. Nihče ne opazi, da si skoraj ne upa več poskusiti česa, pri čemer ne bi bil takoj dober. Če mu uspe, je za hip miren. Če mu ne, ima občutek, da je ogrozil vse, kar drugi cenijo pri njem.
Ko je prvo, kar opazimo, otrokovo telo
»Kako si zrasla!« »Kakšne dolge noge imaš!« »Kako lep obraz!« Takšni komentarji se odraslim zdijo nedolžni, včasih celo prisrčni. Otrok ali mladostnik pa jih lahko posluša ob vsakem družinskem srečanju, v šoli in med znanci. Čez čas lahko dobi občutek, da ljudje najprej pogledajo njegovo telo in šele potem vprašajo, kako je.
To je lahko naporno tudi takrat, ko so pripombe pohvalne. Telesne značilnosti se z odraščanjem spreminjajo, mlad človek pa ima nad njimi le omejen nadzor. Hkrati ga na družbenih omrežjih spremljajo skrbno izbrane in obdelane podobe ljudi, s katerimi se lahko primerja. Če tudi v vsakdanjih pogovorih znova in znova sliši, kaj je na njegovem videzu posebej opazno, se lahko začne še bolj spremljati skozi oči drugih. Preden komentiramo otrokovo višino, postavo ali obraz, se zato velja vprašati, ali bi si tudi sami želeli, da bi bila to prva tema skoraj vsakega srečanja z nami.
Zakaj nekateri odrasli tako težko prenesemo poraz?
Morda se v tem prepozna tudi kdo, ki že dolgo ni več otrok. Ob neuspehu ne razmišlja samo o tem, kako popraviti napako. Sram ga je, ker mu »pri njegovih sposobnostih« nekaj ni uspelo. Raje se ne prijavi za delo, ki si ga želi, kot da bi tvegal zavrnitev. Ali pa se žene do izčrpanosti, ker povprečen rezultat zanj nikoli ni bil zgolj povprečen rezultat.
Ni mogoče vsakega takšnega občutka pripisati pohvalam iz otroštva, lahko pa se vprašamo, kaj smo nekoč slišali o sebi tako pogosto, da smo to začeli razumeti kot obvezo. Smo bili »tisti pametni«? »Tisti, ki vedno vse zmore«? »Tisti, ki nikoli ne razočara«? Kaj bi si danes dovolili, če nam te vloge ne bi bilo treba več dokazovati?
Odgovor ni vedno prijeten. Včasih ugotovimo, da nas nihče več ne opazuje tako strogo, kot opazujemo sami sebe. Nekdanji učitelj se verjetno ne spomni svoje napovedi, da bomo dosegli velike stvari. Mi pa jo še vedno slišimo, kadar se nam zazdi, da naše življenje ni dovolj izjemno.
Preden otroku napovemo prihodnost, ga raje vprašajmo po sedanjosti
Otroka lahko pohvalimo, ne da bi iz ene njegove lastnosti naredili zgodbo o tem, kdo bo nekoč postal. Namesto »ti boš zagotovo velik umetnik« mu lahko povemo, kaj nam je všeč pri risbi, in ga vprašamo, kaj je želel z njo ustvariti. Namesto »ti boš vedno najboljši« nas lahko zanima, kako je sam doživel tekmo. Če mu nekaj ne uspe, mu ni treba takoj zagotoviti, da je kljub temu izjemen. Lahko ga le poslušamo.
Koristno je pomisliti tudi na besede, ki jih izrekamo otrokom, ki jih poznamo le bežno. Morda smo že peti človek tisti teden, ki jim govori o istem talentu ali jim napoveduje isto prihodnost. Zanimanje lahko pokažemo tudi brez oznake. Vprašamo jih, kaj radi počnejo zdaj, ne kaj bodo po našem mnenju nekoč postali.
Pohvala je najlepša takrat, ko otrok ob njej začuti, da smo ga opazili. Če pa mu z njo določimo, kakšen mora ostati, lahko naše besede nosi mnogo dlje, kot smo si predstavljali. Zato se je pred stavkom »ti boš še daleč prišel« vredno za hip ustaviti. Otroci bolj kot to, da so izjemni, v resnici potrebujejo zagotovilo, da bomo ob njih ponosni tudi, če jim nekaj ne bo uspelo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
