Odpustim, a ne pozabim. Je to res odpuščanje?
Odpustili smo, a ob spominu še vedno zaboli. Kaj pomeni odpuščanje in zakaj ne pomeni, da moramo človeku znova zaupati ali z njim nadaljevati odnos?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste tudi sami že kdaj pomislili ali na glas rekli: "Odpustil sem, pozabil pa ne"? Kaj pravzaprav sporočamo s temi besedami?«
Predstavljajmo si, da izvemo, da je prijateljica drugim povedala nekaj, kar bi po našem izrecnem dogovoru moralo ostati med nama. Ko ji povemo, da nas je prizadela, se opraviči. Pogovorimo se in sklenemo, da ji odpustimo. Ob naslednjem srečanju smo veseli njene družbe, vendar opazimo, da smo bolj zadržani. Ko nas vpraša kaj osebnega, odgovarjamo na kratko in nekatere stvari namenoma zamolčimo. Svoje zasebnosti ji ne zaupamo več tako brez zadržkov. Smo ji torej zares odpustili ali si to samo dopovedujemo?
Podoben dvom se lahko pojavi tudi po partnerjevi laži, žaljivi pripombi starša ali razočaranju nad sodelavcem. Prepir je za nami, želje po maščevanju nimamo, nekaj pa vendarle ostaja. Stavek »Odpustim, ampak ne pozabim« pogosto izrečemo prav takrat, ko želimo povedati, da smo pripravljeni nadaljevati, vendar je dogodek spremenil naš odnos.
Ko rečemo »odpustim ti«, lahko drugi pričakuje, da mu bomo odslej spet vse zaupali in dogodka ne bomo več omenjali. Tudi sami se lahko sprašujemo, zakaj smo ob njem še vedno previdni, če smo mu vendar odpustili. Toda po razočaranju potrebujemo čas in izkušnje, ki nam pokažejo, da se lahko na tega človeka znova zanesemo.
Kaj pravzaprav pomeni odpustiti?
Ko rečemo »odpustim ti«, lahko drugi pričakuje, da mu bomo odslej spet vse zaupali in dogodka ne bomo več omenjali. Tudi sami se lahko sprašujemo, zakaj smo ob njem še vedno previdni, če smo mu vendar odpustili. Toda po razočaranju potrebujemo čas in izkušnje, ki nam pokažejo, da se lahko na tega človeka znova zanesemo.
Nekomu lahko priznamo človeško nepopolnost in sčasoma njegovo dejanje vidimo v širšem kontekstu, pa še vedno jasno vemo, da je ravnal narobe .Morda je prijateljica našo skrivnost razkrila, ker je želela pritegniti pozornost družbe. Če razumemo njene razloge, nam je lahko bolj jasno, zakaj je to storila, vendar je za razkritje še vedno odgovorna. Odpuščanje tudi ne zahteva, da bi svojo prizadetost za nazaj razglasili za pretirano. Ne zmanjša pa njene odgovornosti za razkritje naše skrivnosti. Odpuščanje tudi ne zahteva, da bi svojo prizadetost za nazaj razglasili za pretirano.
MORDA VAS BO ZANIMALO TUDI:
Zaupanje potrebuje nove izkušnje
Pri zaupanju presojamo, kaj lahko od drugega pričakujemo v prihodnje. Zato se ne obnovi nujno v trenutku, ko sprejmemo opravičilo. Če želimo odnos nadaljevati, bomo drugemu lažje spet zaupali, ko bomo videli, da ravna drugače. Pomembno je, ali prevzame odgovornost, spoštuje dogovore in je pripravljen govoriti tudi o posledicah svojega dejanja.
V primeru prijateljice to lahko pomeni, da se še vedno srečujemo, vendar ji nekaj časa ne zaupamo najbolj občutljivih stvari. Če našo zadržanost razume in zasebnost drugih dosledno spoštuje, se lahko bližina postopoma obnovi. Če nas prepričuje, da pretiravamo, in zahteva, naj se že enkrat vedemo kot prej, imamo nov razlog za previdnost. Sama izjava »saj sem se opravičila« nam še ne pove, kako bo ravnala naslednjič.
Nekomu lahko odpustimo, pa se vseeno odločimo, da se bomo z njim redkeje srečevali ali odnos končali. Morda nas je že večkrat razočaral in ne verjamemo več njegovim obljubam, da bo ravnal drugače. To je še posebej pomembno v odnosih, v katerih doživljamo nasilje, poniževanje ali izkoriščanje. Tudi če človeku odpustimo pretekla dejanja, se nam ni treba vrniti k njemu ali prenašati njegovega nadaljnjega ravnanja.
Zakaj nas še vedno zaboli?
Z besedami »odpustim ti« včasih izrazimo predvsem namero. Odločili smo se, da ne želimo nadaljevati prepira, vračati udarca ali človeka presojati samo po njegovi napaki. Čustva tej odločitvi ne sledijo nujno takoj. Ob podobni situaciji se lahko znova pojavita žalost in nezaupanje, čeprav smo bili ob pogovoru iskreni.
Takšen odziv sam po sebi ne dokazuje, da je bilo odpuščanje le navidezno. Bolj smiselno je pogledati, kaj nas je znova prizadelo. Nas je na dogodek samo nekaj spomnilo? Je drugi ponovil podobno ravnanje? Ali pa smo že ob prvem pogovoru zamolčali del bolečine, ker smo želeli čim prej končati neprijetno situacijo? Odgovori vodijo v različne smeri. Včasih potrebujemo čas, drugič jasnejši dogovor, včasih pa priznanje, da o pomembnem delu dogodka še nismo spregovorili.
Če partner še naprej laže, težave ne moremo razložiti zgolj s tem, da mi ne znamo odpustiti. V takem primeru se razlogi za nezaupanje nadaljujejo v sedanjosti. Pri presoji lastnih občutkov je zato dobro upoštevati tudi ravnanje drugega, da ne bi vse odgovornosti za težaven odnos pripisali svoji domnevni zamerljivosti.
Kdaj se spomin spremeni v očitanje?
Samo dejstvo, da se dogodka spominjamo ali ga znova omenimo, še ne pomeni, da drugega kaznujemo. Morda potrebujemo odgovor, ki ga doslej nismo dobili, ali želimo pojasniti, zakaj nam je določena situacija težka. Pogovor o pretekli prizadetosti je lahko potreben tudi po opravičilu, zlasti kadar njene posledice še vplivajo na vsakdanje življenje.
Drugače je, če staro napako uporabimo kot prednost pri vsakem novem nesoglasju. Pogovor o delitvi domačih opravil se denimo konča z očitkom o laži izpred več let, s katerim drugi osebi odvzamemo pravico, da bi sploh izrazila svoje mnenje. Takrat se je vredno vprašati, kaj skušamo doseči. Želimo razjasniti nekaj, kar ostaja nerešeno, ali hočemo, da bi se drugi znova počutil krivega in popustil?
Meja v resničnih odnosih ni vedno očitna. Tudi upravičeno prizadetost lahko izrazimo na način, ki pogovor onemogoči. Pomaga, če povemo, kaj nas še boli in kaj potrebujemo zdaj, namesto da pri vsakem sporu znova dokazujemo, kakšen človek je drugi zaradi preteklega dejanja. Če ugotovimo, da mu napako nenehno očitamo, je pošteno priznati, da je zamera še močna, četudi smo že izrekli besede odpuščanja.
»Še nisem pripravljen-a« je lahko pošten odgovor
Odpuščanje pogosto povezujemo z zrelostjo in osebno rastjo, zato lahko človek, ki še ne zmore odpustiti, občuti tudi sram. Poleg prvotne prizadetosti ga obremenjuje misel, da bi moral biti že drugje. V takšnih okoliščinah je mamljivo reči, da je vse v redu, samo da bi se končala vprašanja, pojasnjevanja ali pritisk okolice.
Raziskava, ki je bila letos objavljena v reviji Journal of Experimental Social Psychology, opozarja, da je slika bolj zapletena. V treh študijah so primerjali odpuščanje, izrecno zavrnitev odpuščanja in neukrepanje. Zavrnitev je bila v primerjavi z neukrepanjem povezana z večjim občutkom ravnanja v skladu z lastnimi vrednotami, v dveh študijah tudi z večjim občutkom osebne moči. Prek teh občutkov so raziskovalci ugotovili tudi ugoden posredni učinek na trenutno samospoštovanje. Koristi so zaznali tudi pri odpuščanju.
Iz tega ne moremo sklepati, da je neodpuščanje dolgoročno boljše ali da nam vztrajanje v zameri koristi. Ugotovitve pa dajejo prostor odzivu, ki ga pogosto prehitro obsodimo: človek lahko jasno pove, da ne odpušča, in ob tem občuti, da je ostal zvest sebi. Za vsakdanji odnos je zato lahko bolj pošten stavek »Slišim tvoje opravičilo, vendar ti zdaj še ne morem odpustiti« kot zagotovilo, ki ga izrečemo samo zato, ker se od nas pričakuje.
Kaj lahko naredimo, ko odnos obstane?
Pred naslednjim pogovorom si poskusimo čim natančneje pojasniti, kaj ostaja nerešeno. Morda želimo, da drugi brez izgovorov prizna, kaj je naredil. Morda potrebujemo popravo konkretne škode ali dogovor, ki bo zmanjšal možnost ponovitve. Morda pa ugotavljamo, da si nekdanje bližine sploh ne želimo več. Ko to vemo, lahko namesto splošnega »ne morem pozabiti« povemo nekaj bolj določnega: »Od takrat težko govorim s tabo o zasebnih stvareh, ker me skrbi, da jih bo izvedel še kdo.«
Če smo mi tisti, ki smo drugega prizadeli, mu lahko pri tem pomagamo tako, da poslušamo brez zahteve po takojšnjem olajšanju zase. Iskreno opravičilo je pomembno, vendar nam ne daje pravice določiti, koliko časa sme drugi še čutiti posledice. Pripravljenost sprejeti njegovo previdnost in spremeniti lastno ravnanje pove več kot ponavljanje, da bi nam po vsem tem že moral zaupati.
Odgovor na vprašanje, ali smo odpustili, zato ni skrit samo v tem, kako pogosto se spomnimo dogodka. Pokaže se tudi v tem, kaj s tem spominom počnemo in kakšen odnos je danes mogoč. S prijateljico bomo morda znova govorili povsem odkrito, morda bo prijateljstvo ostalo manj zaupno. Pomembno je, da si nove bližine ne naložimo kot dokaz svoje velikodušnosti in da z izrečenim odpuščanjem ne prikrivamo tistega, o čemer se moramo še pogovoriti.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
