Lavoslav Leopold Gorenjec je bil rojen 12. novembra v Šentrupertu, umrl pa je 19. februarja 1886 v Adlešičih. Kot njegov rojstni kraj je včasih zaslediti tudi Brinje in Podgorica, kar sta pravzaprav različni imeni istega zaselka – Šentruperta.

Gimnazijo je obiskoval v letih 1853 -1861 v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval v Ljubljanskem semenišču in po posvetitvi v duhovnika služboval kot kaplan v kočevskem Koprivniku oz. takratnem Nesseltalu, pa v Šentlovrencu na Temenici, v Slavini na Notranjskem in v Št. Juriju pod Kumom. Leta 1877 je bil premeščen v Adlešiče in tam ostal do svoje smrti leta 1886.

Leopold Gorenjec se je že v semenišču družil s poznejšimi pisatelji in župniki. Tako je prijateljeval z Ivanom Veselom-Vesninim, Francem Jaroslavom Štrukljem, Janezom Bilcem in Josipom Ogrincem, ki pa edini ni končal bogoslovja, pač pa je odšel na Dunaj študirat naravoslovje. Mladi semeniščniki so izdajali slovenski list »Lipa«, v katerem so pravzaprav vadili pisateljevanje in se tako skupaj učili slovanskih jezikov. Takrat je bil velik poudarek na učenju češčine.

Lavoslav je sprva veliko pisal in objavljal, a še pogosteje se je posvečal prevajanju in tako sčasoma povsem zanemaril lastno ustvarjanje. Zelo navdušeno je zbiral različno narodno blago – zapisoval je ljudske pesmi, pripovedke, pravljice in vraže. Objavljal je v vseh takratnih glasilih, ki so izhajala v slovenskem jeziku.

Leta 1863 je tako na primer objavil pesem Pogrebec v Zgodnji Danici. Prva od petih kitic gre tako:

Koplji, koplji mi lopata,

Groba temne odpri vrata,

Trudni, da k pokoju leže vanj!

Ure so življenja štete,

Starc, mladenič, malo dete

Zgrudi v grob se, ko ne misli nanj.

V tistem obdobju je Lavoslav Gorenjec - Podgoričan najpogosteje prevajal iz češčine - Štulc, Chocholouška, Hálka - pa tudi iz poljskega jezika ustvarjalce kot so na primer Czajkowski, Kraszewski, Grabowski, Korzeniowski, Jellowicki, Krasinski in tudi iz ruščine, ko se je loteval predvsem del Gogolja in Turgenjeva. Prevajal je tudi srbsko-hrvaška dela Pavlovića in Bogošića. Med zares številnimi prevodi, čisto na vrh njegovih stvaritev zagotovo sodi prevod Gogoljevih Mrtvih Duš in Tarasa Bulbe.

Leopold Gorenjec je pri svojem pisateljevanju in prevajanju uporabljal različne psevdonime, najpogosteje pa se je podpisoval kot Podgoriški, Podgoričan, Deželanov in Gojsko.

Zadnje mesece pred smrtjo hudo bolnemu župniku Lavoslavu Gorenjcu - Podgoričanu – kot veliko umetnikov tistega čas je tudi on imel vodenico - pride pomagat kaplan Ivan Feliks Šašelj. Ta je potem nadaljeval njegovo pisateljsko in duhovniško delo v Adlešičih dobrih 38 let.