Zgodbi Pomurcev, ki sta služila kot hlapca: »Jedli smo celo apno s sten«
Še pred nekaj desetletji so otroci v Pomurju služili za kruh in streho nad glavo. Franc Bedek in Stanislav Grebenar se spominjata otroštva, ki ga danes komaj še razumemo.
V Pomurju so se še dolgo po drugi svetovni vojni ohranjali običaji, ki so drugod že tonili v pozabo. Eden od njih je bilo pošiljanje otrok v »službo«. Družine z malo zemlje in veliko lačnih ust so otroke, pogosto komaj šolarje, poslale k premožnejšim kmetom – za hlapce in dekle, kot so rekli. Za delo so dobili hrano, obleko in streho nad glavo. Redko besedo pohvale, skoraj nikoli (nežnega) dotika. Takih otrok je bilo nekoč veliko, tudi v Pomurju, in bili so primorani odrasti veliko hitreje, kot danes odraste večina otrok.
Med njimi sta bila tudi Franc Bedek in Stanislav Grebenar, rojena leta 1955. Njuni zgodbi, podobni in vendar različni, razkrivata otroštvo, ki ga danes komaj še razumemo.
»Bili smo tako lačni, da smo s sten jedli apno«
Franc Bedek iz Čepinec je bil najstarejši od šestih otrok, ki se je kot otrok večkrat selil od hiše do hiše. »Bili smo zelo revni. Oče ni delal, bil je bolan in 20 let starejši od mame, ki je vedno garala, a ni zmogla vsega,« začne svojo pripoved. Ko je bil star komaj sedem let, so ga prvič poslali na delo. Otroštva v domači hiši se komajda spomni, a bili so lačni. »Tako zelo, da smo s sten jedli gašeno apno, s katerim so bile barvane stene,« je opisal.
Leta 1962 je torej šel za hlapca k skoraj sosednji hiši. »Videl sem domov, kako so se domači sprehajali po dvorišču. Bilo mi je težko,« pripoveduje. Bil je otrok, a je moral delati kot odrasel – pasel je tri krave, čistil hlev, nosil drva. Ker ni dosegel kljuke, kamor bi moral obesiti bič, ga je gospodar nemalokrat oštel in mu privil ušesa. Po nekaj mesecih je pobegnil domov, vendar ga tam ni čakala tolažba – oče ga je okaral, zakaj ni ostal na delu. Doma ni ostal dolgo. Nato je šel služit v Neradnovce, tam mu je, kot pravi, šlo že bolje. Čeprav je trdo delal, je zjutraj, ko je šel v šolo, dobil kos kruha in jabolko. Gospodar in gospodarica nista imela otrok, zato sta si želela, da bi ostal tam. »Star sem bil 10 let, niti v mislih nisem želel ostati,« se spominja. Pri tej hiši je služboval eno leto in pol, leta 1967 je nato odšel v Stanjevce, kjer je spet pasel krave, čistil hlev, pomagal pri žaganju drv. Ko pa res ni bilo dela, pa je v kuhinji prebiral ajdo. Sprva je spal pri gospodarjevem očetu, a se je ta pritoževal, da ga brca, zato so ga preselili v klet brez peči. »Nikoli se nisem počutil kot član družine. Tam sem bil samo za delo,« je dodal. V Stanjevcih je služil leto in pol. V šolo je hodil, a znanja ni odnesel veliko, ob tem učiteljev tudi njegove razmere niso zanimale.
Nekateri gospodarji boljši, drugi kruti
Do 14. leta je služil pri različnih gospodarjih, nekateri so bili boljši, drugi kruti. Na takega je naletel leta 1968 v Neradnovcih, a ne pri isti družini kot pred leti. Spominja se, kako ga je udaril z železnim delom jarma, ker mu je pobegnila krava. »Bil sem majhen, krava pa napadalna, saj je bil gospodar do nje nasilen, njegov udarec je res bolel. Odšel sem,« je dodal. Pri 14 je služil pri zadnji hiši, tam mu je bilo najbolje. Bil je pri starejši ženski in njeni snahi, sin je delal v Nemčiji. Dobil je več hrane, nova oblačila, tudi rabljeno kolo, s katerim se je lahko vozil v šolo in vsaj malo občutil svobodo.
Leta 1970 je končal osnovno šolo, istega leta mu je umrl oče. Zatem je začel delati pri zidarjih in se izučil za ta poklic. Kmalu je odšel delat v Avstrijo, kjer je ostal kar 44 let. »Na začetku je bilo težko, jezika nisem znal, a sem se znašel. Skoraj celo plačo sem pošiljal domov, mlajšima bratoma sem plačal šolanje,« pripoveduje. Leta 1974 je moral za 15 mesecev v vojsko, nato pa se je vrnil v Avstrijo in ostal zvest istemu poklicu do upokojitve. Leta 1980 je spoznal domačinko, s katero se je poročil leta 2004, vendar se je zakon leta 2021 končal z ločitvijo. Franc se je takrat vrnil v domače Čepince in ob rojstni hiši postavil novo hišo. Čeprav so spomini na otroštvo boleči, o njih govori brez grenkobe. »Preteklosti ne morem spremeniti. Bilo je, kot je bilo. Preživel sem, delal, pomagal drugim in zdaj živim mirno. Vesel sem, da sem dokaj zdrav, da imam pokojnino in da sem ostal človek,« je sklenil.
»Imel sem srečo, da sem prišel k dobrim ljudem«
Tudi Stanislav Grebenar, prav tako iz Čepinec, je odraščal v številčni družini z osmimi otroki. Rodil se je kot tretji po vrsti. Doma so imeli nekaj krav, a so živeli skromno. Oče je odhajal na delo v Avstrijo, mati pa je sama skrbela za gospodinjstvo in otroke.
Ko je imel deset let, so ga poslali za hlapca v Budince. »Takrat je bilo to nekaj običajnega. Kmetje, ki niso imeli otrok, so hodili od hiše do hiše in iskali hlapce. Mama me je samo odpeljala tja in me pustila,« se spominja. Prvi dan mu ni bilo prijetno, a se je kmalu navadil.
Nič mu ni manjkalo, pravi
Pri gospodarjih, ki so imeli otroke, je delal štiri leta. Skrbel je za živali, pasel krave, jih česal in pomagal pri hišnih opravilih, občasno pa pazil tudi na gospodarjeve otroke. Gospodar je bil traktorist pri zadrugi, zato je bil večino časa odsoten. »Tam mi ni nič manjkalo. Dobival sem enako hrano kot njihovi otroci, v šoli so mi plačevali malico, tudi oblačila so mi kupili,« pripoveduje.
Z družino se je dobro razumel in pravi, da so ga obravnavali kot svojega. Spali so v eni sobi, skupaj z dedkom in otroki. »Če mi ne bi bilo v redu, ne bi ostal. Vsako leto se je oče znova dogovoril, če bom še pri njih,« pravi. Za svoje delo je prejemal manjše plačilo, ki ga je izročil očetu. V šoli je bil povprečen učenec. Nalogo je moral zvečer narediti, a se nihče ni posebej zanimal, kako mu gre pri učenju. V tistem času so bili hlapci tudi nekateri njegovi sošolci, zato so si med seboj delili izkušnje.
Po štirinajstem letu se je vrnil domov in leto dni pomagal materi. Nato je začel redno delati na Gorenjskem – najprej je kopal kanale, pozneje je z očetom odšel v Avstrijo, kjer je leta 1972 začel novo obdobje življenja. Nato je opravil vozniški izpit, nekaj časa delal v Ljubljani, nato pa se dokončno zaposlil v Avstriji, kjer je ostal kar 33 let. »Prvo leto v Avstriji je bilo težko, a sem bil vajen dela. Tisto, kar sem se naučil kot hlapec, mi je dalo delovne navade,« pravi Grebenar. Leta 1985 se mu je rodila prva hčerka, pozneje še sin. Žena je bila doma, sam pa je služil v tujini. Na otroštvo in hlapčevanje nima slabih spominov. »Imel sem srečo, da sem bil pri dobri družini. Delal sem veliko, a so bili pošteni in prijazni. Naučil sem se dela in odgovornosti – to mi je ostalo za vse življenje.«
Otroci brez glasu
Pomurje je izstopalo
Antropologinja razloži, da so podobne prakse poznali tudi drugod po svetu, na primer v sosednji Avstriji. »Institucija kroženja otrok kot sistema recipročnosti je bila prisotna tudi pri Inuitih in nekaterih afriških ljudstvih, kjer so otroke pošiljali v drugo gospodinjstvo, da bi zadostili potrebi po delovni sili ali razbremenili družino, ki je imela preveč otrok. Podobne oblike otroškega dela so poznali že v Mezopotamiji pri Sumercih, kjer je otrok delal v drugem gospodinjstvu kot poplačilo dolga staršev,« je dodala.
Kdaj so začeli otroci dobivati pravice?
Čeprav je že Marija Terezija (leta 1774) uvedla obvezno šolanje, je bilo delo otrok v revnejših kmečkih in delavskih družinah še dolgo postavljeno pred šolo. Po prvi svetovni vojni se je okrepila zavest o zaščiti otrok tako na državni kot na mednarodni ravni. Kraljevina SHS je začela intenzivneje izvajati družinsko politiko in socialno skrbstvo, a šele SFRJ je vzpostavila sistem, ki je zagotavljal brezplačno zdravljenje, šolanje in socialno varnost otrok. Po Mednarodnem kongresu o zaščiti otrok v Zagrebu leta 1952 so začeli ustanavljati društva prijateljev mladine, leta 1953 pa Zvezo prijateljev mladine Slovenije, ki deluje še danes. Zveza je imela pomembno vlogo pri ozaveščanju o otrokovih pravicah in pri odpravljanju praks, ki so otrokom jemale otroštvo.
Pomurje je pri tem nekoliko izstopalo. Zaradi gospodarskih neenakosti, razpršene poselitve in pretežno kmečkega prebivalstva se je tu običaj pošiljanja otrok v službo ohranil dlje kot drugod po Sloveniji. Premožnejši kmetje so še v poznejšem 20. stoletju imeli hlapce in dekle, pogosto mladoletne. Pri družinah, kjer so delali, so tudi živeli, gospodar pa jim je za plačilo omogočil šolanje.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
