Bernard Tomšič, učitelj

Rojen 26. aprila 1811 v Vidmu pri Dobrepolju, umrl na Vinici 24. maja 1856

Bernard se je rodil v učiteljski družini, saj je tudi oče Matija organist in ljudski pevec, zasebno pa je tudi poučeval in bil potem nameščen kot stalni učitelj najprej v Vidmu pri Dobrepolju, pozneje v Trebnjem. Leta 1824 dobi naziv ''vzorni učitelj''.

Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mesu med leti 1823 do 1829. V šoli se prijateljuje z Leopoldom Kordežem in oba veliko pišeta prozo in pesmi v nemškem jeziku. V šoli se posebno odlikuje v latinskem in grškem jeziku. Po končanem 6. razredu pa nenadno odide k frančiškanom v Trsat. Predvsem kot ljubitelj književnosti je menil, da se bo v samostanu lahko posvetil branju in pisanju, a kmalu razočaran ugotovil, da mu je to prepovedano. Neke noči je s skokom skozi okno pobegnil od frančiškanov, a se pri tem poškoduje, kar mu pusti trajne posledice – težave z nogami. Ker je šel v samostan brez očetove privolitve, se ni upal vrniti na dom. V črnomaljskem okraju dobi službo pisarja in pozneje to delo opravlja tudi v graščini. Leta 1830 opravi pripravljalni učiteljski tečaj v Ljubljani in leto pozneje postane pomočnik pri očetu učitelju v Trebnjem, nato pisar pri komendi nemškega  viteškega reda v Črnomlju, potem učitelj v Mirni Peči. 30. novembra 1836 je nameščen kot stalni učitelj na Vinici. Kmalu se poroči s Črnomaljko Katarino Malneričevo, s katero imata dva sinova. Veljal je za strogega učitelja stare šole. Tudi na Vinici veliko piše in objavlja v nemških glasilih. Prvo slovensko objavo ima 1843 leta v Novicah, ki objavijo njegovo v gajici spisano pesmico »Jek Novicam od pokrajne«. Njegova odločitev za gajico in ne bohoričico je bila takrat za številne – tudi njegovega očeta zelo sporna. Še naprej ustvarja tudi v nemščini in šele zadnja leta življenja se posveti le slovenščini. Na njegovo prošnjo je bil izdan dekret za novo službo učitelja v Trebnjem, a je ne dočaka zaradi prezgodnje smrti v 45 letu starosti. Po njegovi smrti sin Ljudevit 1864 leta izda njegovo »veselo igro v treh dejanjih« - Lahkoverni, ki jo natisne Brzotisk Antona Jakića v Zagrebu. Ljudevit sicer piše, da so očetove pesmi vrhunec njegovega umetniškega ustvarjanja, a ker obojega ne zmore založiti, se odloči za igro, ker meni, da je ta bolj potrebna za kulturno prebujanje slovenskega naroda.

Njegova sinova imata spominski tabli v šolski stavbi na Vinici (za Ivana jo je postavilo Belokranjsko učiteljsko društvo, za Ljudevita pa Brača hrvatskoga zmaja), na Bernarda ne spominja nobeno obeležje.

Učitelja postaneta tudi dva Bernardova brata: Janez in Emanuel, tretji – Franc pa je inženir. Pesmi piše tudi njegova sestra Matilda (poročena Sebenikar), sicer zelo aktivna kulturna in narodna delavka. Starejša sestra Franja je poznana predvsem kot mati pesnika Rudolfa Maistra – Vojanova, ki zaradi zgodnje izgube očeta postane vojak. Danes se Maistra spominjamo predvsem kot borca za severno mejo – generala Rudolfa Maistra.