Sklop dogodkov, ki ga novomeška knjižnica pripravlja pod sloganom »Ljubo doma, kdor ga pozna«, je namenjenem spoznavanju bogate zgodovine in dediščine našega kraja in ljudi, ki so v njem ustvarjali ter pustili svoj pečat. Eden takih je bil zagotovo Jože Škufca, profesor slovenščine, pedagoški svetovalec, dolgoletni predstojnik novomeške območne enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in prvi glavni urednik Rasti. V letošnjem letu namreč mineva 5 let od njegove smrti, 30. septembra pa bi dopolnil 83 let.

Ob tej priložnosti smo pripravili večer, posvečen njegovemu spominu, ki so se ga udeležili tudi njegovi sorodniki. Njegove življenjske poti smo se spominjali z njegovim dolgoletnim prijateljem Francijem Šalijem, ki je pred nedavnim pod naslovom Zapisi zbral in uredil izbor zapisov Jožeta Škufce, objavljen v različnih publikacijah, kjer je redno objavljal. Knjiga ima več kot 500 strani in je razdeljena na več tematskih sklopov.

Uvodni del je namenjen Šalijevim spominom na skupno prehojeno življenjsko pot in obsežnem intervjuju, objavljenem v Rasti, ki ga je z Jožetom Škufco opravil Ivan Gregorčič. V slednjem na enem mestu izvemo o prelomnicah, ki so zaznamovale Škufčevo življenjsko in ustvarjalno pot.

Škufca je bil izredno navezan na svojo rojstno vas Malo Lipje pri Žužemberku, kamor se je redno vračal, kadar je bila le priložnost. Na domači kraj so ga vezali tudi težki spomini iz otroštva, ko se je kot 8-letni deček srečal s tegobami, ki jih prinaša vojna. Vojni prizori so se mu živo vtisnili v spomin in nikoli niso zbledeli. Kljub bridkim izkušnjam v mladosti, pa se je naučil sprejemati življenje s humorjem.

Nižjo gimnazijo je obiskoval v Žužemberku, višjo v Novem mestu ter se nato vpisal na študij slavistike. Po končanem študiju je bil sprva osnovnošolski, nato srednješolski učitelj, sledilo je ravnateljevanje na zdravstveni šoli in gimnaziji. Učiteljski poklic je nato nepričakovano zamenjal s službovanjem na Zavodu za šolstvo, kjer je najprej nadomestil prof. Karla Bačerja na mestu pedagoškega svetovalca za slovenski jezik, nato pa postal predstojnik OE Zavoda za šolstvo RS v Novem mestu. To funkcijo je opravljal vse do svoje upokojitve in se vseskozi trudil za čim boljše delovanje našega šolskega sistema.

Imel je izreden čut za slovenski jezik. Med drugim je zapisal, da je »govorjena in pisana beseda most med ljudmi in za ljudi, torej ustvarja in soustvarja tako rekoč vsa družbena razmerja.« Zavzemal se je za dosledno uporabo slovenskega jezika v javnem življenju, predvsem šolstvu. Glede slovenščine v prihodnosti pa je zapisal: »Kaj se bo v prihodnosti dogajalo s slovenskim jezikom, je jasno. Branili in bogatili ga bomo sami, in to z njegovo odgovorno in nenadomestljivo uporabo v javnosti. V pisni in govorni podobi. Slovenski jezik je temeljna moč, po kateri je prepoznavna naša nacionalna identiteta. Tudi v prihodnje se bomo morali, če bomo hoteli kaj doseči, dokazovati z lastnim znanjem, voljo in odločanjem. Brez knjige nikakor!«

Preberite še ...

Trajnost · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Ko je iz trebanjske Samorastniške besede začela vznikati dolenjska Rast, mu je bilo ponujeno mesto glavnega urednika. Ponujeno vlogo je rad sprejel, kljub temu, da so bili začetki težki in da se je bilo potrebno nenehno truditi za pridobivanje sredstev za njeno izhajanje. Revijo Rast je uspešno vodil skoraj 8 let. Ob tem je vedno poudarjal izredno pomembno vlogo svojih sodelavcev, članov takratnega uredniškega odbora, brez katerih revije zagotovo ne bi bilo.

Dobršen del knjige je namenjen tudi Škufčevim zapisom iz zgodovine šolstva. Predvsem njegovim raziskavam šol v nerazvitih krajih, ki jih ni več, včasih pa so veliko pomenile. Gre za etnološke raziskave, ki so danes dragoceni vir predvsem za raziskovalce šolskega življenja na območju Suhe krajine, pa tudi na Kočevskem in v okolici Mokronoga.

Njegov raziskovalni duh ga je gnal tudi pri preučevanju in zapisovanju življenjskih usod pomembnejših slovenskih literarnih imen, predvsem tistih, povezanih z Dolenjsko, pa tudi širše. V knjigi najdemo izredno doživet in s čustvi nabit opis obiska Trubarjevega Derendingena, izvemo, zakaj se vedno znova ustavljamo ob Cankarjevem imenu. Cankarja, mimogrede, označuje kot »umetnika in bojevnika«, in ga primerja »z neizčrpnim vodnjakom«, saj »čim globje zajemamo, tem čistejša in jasnejša je vsebina.« Seveda pa ne moremo mimo njegovih zapisov o Miranu Jarcu, ki ga je intenzivno »začutil« že v času študijskih let in mu posvetil svoje diplomsko delo, za katerega je prejel Prešernovo nagrado. Iz zapisanega je razbrati izredno simpatiziranje z Jarcem in izjemno angažiranost pri pojasnjevanju smrti tega dolenjskega pesnika in pisatelja. Razpisal se je tudi o drugih literarnih imenih, kot so mladi, v vojni padli, pesnik in slikar Jože Cvelbar, Prežihov Voranc, Fran Milčinski, Josip Stritar in Janez Trdina.

Med nastajanjem teh prispevkov se je redno zatekal v novomeško knjižnico, kjer je preučeval gradivo, ki ga hrani naša knjižnica. Vse od novomeških gimnazijskih časov je nemalo časa preživel v knjižnici, s katero je ostal tesno povezan vse do konca. Zaposleni se ga radi spominjamo kot enega naših najzvestejših uporabnikov ter tudi zagovornikov knjig in knjižnice.

Za svoje delo na prosvetnem in kulturnem področju je leta 1984 prejel Trdinovo nagrado, leta 1998 pa nagrado MO Novo mesto za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja.