Na včerajšnji žalni seji v cvičkovi ambasadi na Raki v spomin na preminulega ambasadorja cvička Miloša Kovačiča so ambasadorji cvička izrazili sožalje družini pokojnega Kovačiča ter se podpisali pod nekrolog, ki vam ga posredujemo:

''Naše vrste je zapustil Miloš Kovačič, prvi ambasador cvička in poslednji romantik med poslovneži. Posle ni delal, temveč jih je igral. Če ne bi bil poslovnež, bi bil igralec. Zato ne preseneča, da je na oltarje tako pogosto postavljal prav kulturo. V njej je videl temeljno podstat slehernega človeškega bitja – biti nekdo.

Leta 2001 je v drugi monografiji Cviček v štirih jezikih zapisal: «Naše podjetje je pospešeno rastlo in začelo dobivati interkontinentalne razsežnosti. Toda vsakdo je nekje doma. Mi smo doma v Novem mestu oziroma na Dolenjskem. V iskanju lastne razvojne, tehnološke, proizvodne in marketinške strategije smo se zavedali tudi velikega pomena kulturne identitete. Če hočeš biti v svetu nekdo, moraš biti v njem prepoznaven. In tak si, če ljudje v tebi poleg svetovljana vidijo tudi original, popestritev in obogatitev. Prav zato smo v Krki že pred desetletji načrtno vlagali ogromno sredstev tudi v najrazličnejše kulturne dejavnosti. Tako smo gledali tudi na cviček, na našo vinsko posebnost kot sestavni del naše kulinarične in kulturne identitete. Cviček zame ni le vino prijetnega okusa, temveč tudi plemeniti plod dolenjskega vinogradnika, ki sloni na tradiciji. Je kulturni presežek nekega okolja, ki ga označujejo etnološke in druge posebnosti .«

Tudi zato smo Milošu Kovačiču leta 1999 prvemu v vrsti zaslužnih mož podelili častni naslov ambasadorja cvička. V zahvalo za vse, kar je ta izjemen mož storil za cviček, za Dolenjsko in Slovenijo. Veseli nas, da so to prepoznale tudi najodličnejše svetovne avtoritete v njegovi farmaciji, v gospodarstvu, kulturi in politiki. Eden najmočnejših ljudi na svetu, predsednik Ruske federacije Vladimir Putin ga je odlikoval z »ordenom prijateljstva«, prejel je odlikovanje poljskega predsednika Kwasniewskega, »komandorski križec«, najvišje odlikovanje, ki ga na Poljskem lahko dobi tujec, predsednik Republike Slovenije Milan Kučan ga je odlikoval s »srebrnim časnim znakom svobode«, v Sloveniji je bil trikrat razglašen za najuspešnejšega slovenskega direktorja …

Prejel je še številna druga odlikovanja in priznanja, od medalje gubenatorja moskovske oblasti do »goreče puščice« kenijskega predsednika. Med številnimi čestitkami za rojstni dan z vsega sveta, ki jih je prejemal vsako leto vse do svoje smrti, pa ne gre spregledati tiste od Seremekuma iz Lagosa– bog me je obsijal, ko sem Te spoznal, dragi Miloš, je zapisal. Tudi nas, ambasadorje cvička je obsijal bog, ko smo z ramo ob rami z njim bili številne bitke za čast in priznanje našega cvička. In upali bi si reči, da je obsijal tudi številne Šentjernejčane ter sodelavce v Krki in vse ljudi po svetu, ki so v dotiku z Milošem zaznali virtuozno in poslovno prodorno, a hkrati tudi široko ter karizmatično milo človeško dušo.

Od Miloša Kovačiča se poslavljamo s stihom našega dolenjskega slavčka in ambasadorja cvička, pokojnega Toneta Pavčka:

» … Če za konec pojasnim novi konec te pesmi in kresnico v njem, bi rekel: to je lahko svetloba med praprotjo in šentjanževo. Odbleski zvezde v Krki. Lesk v očeh zaljubljenih. Iskra dobrega v človeku. Plamenček, ki se z drugimi združuje v plamen in odganja mraz s tega sveta.«