J. A./Dolenjski list, Maver

V Auerspergovi železarni, kjer je bilo v najboljših časih tudi več kot 500 zaposlenih, so ulivali in sestavljali različne predmete, na primer stroje, strelivo, mostove, vodovodne cevi, vodnjake, peči, kotle, likalnike, lonce, možnarje, okrasne krožnike, stebre, pločevino in tudi najbolj zahtevne litoželezne izdelke po naročilu. Ko je leta 1869 železarna pogorela, se nikoli več ni povsem pobrala, leta 1891 pa so jo zaprli. Pozneje so njene prostore uporabljali za skladišča, več let je bil tam tudi obrat Novolesa. Ko je ta leta 1997 zaprl vrata, je bil objekt do leta 2009 prepuščen samemu sebi in zobu časa.

Postopek izdelave ulitkov

V mešalcu pripravljajo peščene mešanice iz zrn kremenovega peska, gline in premogovega prahu. Na spodnji del modelne plošče namestijo okvir. Modele obdajo z modelnim peskom do vrha in ga nabijajo z ročnimi nabijali. S tem dosežejo ustrezne mehanske lastnosti forme. Spodnji in zgornji del forme sestavijo in obtežijo. Talino izdelajo v indukcijski peči in jo izlijejo iz peči v ponev. Ulivanje form poteka ročno. Po končanem litju se ulitki ohlajajo v formi, zatem razbijejo forme. Sledi čiščenje, brušenje in obdelava ulitkov.

Tedaj ga je kupilo družinsko podjetje KGN – Kovinska galanterija Novinc iz bližnjih Prapreč, ki je iskalo primerne prostore za svojo dejavnost. »Zaradi prostorske stiske smo morali seliti svojo proizvodnjo okovja. Takrat nam je bila ta stavba najhitrejša in najboljša možna rešitev za našo dejavnost, zato smo se odločili za ta objekt,« je pojasnil Stanko Novinc. Mnogi so skeptično opazovali, ko se je pogumno lotil prenove. »Priznam, da je bilo naporno, saj smo morali pridobiti vsa možna soglasja in upoštevati tako navodila zavoda za varstvo kulturne dediščine kot ekologov in drugih,« je našteval Novinc. Na drugi strani res ogromne zgradbe so ostali prazni še identični prostori stare železolivarne. Povezali so se s sokrajanom prof. dr. Primožem Mrvarjem, predstojnikom katedre za livarstvo in metalurgijo v Ljubljani, in skupaj so ustanovili Edukacijski in produktni center železolivarne na Dvoru.

V muzeju imajo kaj videti predvsem tisti, ki jih zanima zgodovina železarstva. V muzejskem delu hranijo zbirke ulitkov, ogledati si je mogoče tudi križe in druge litoželezne eksponate, ki opominjajo, da je pred 200 leti na tem mestu obstajal ogromen industrijski obrat, ki je preživljal številne suhokrajinske družine, o čemer v knjigi Grenki kruh govori pisateljica Ivanka Mestnik. V multimedijski učilnici prikažejo film o zgodovini livarstva na Dvoru, pa tudi postopek litja nekoč in danes, glavni del tega centra pa predstavlja delavnica, kjer prikažejo litje. Talino sicer izdelajo na sodoben način v indukcijski peči, večina ostalega dela pa poteka kot v času Auerspergov.

J. A./Dolenjski list, Maver

»Po izobrazbi nisem metalurg, zato v tem delu sodelujemo s strokovnjakom na tem področju, mag. Danilom Korenom, ki je tu vedno, ko izdelujemo ulitke,« je pojasnil Novic. Ker peč potrebuje kar nekaj ur, da se ogreje na potrebnih 1450 do 1500 stopinj Celzija, se morajo skupine, ki si želijo ogledati ta delovni proces, prej najaviti. Med našim obiskom so se ulitki še hladili, prostor pa je dišal po železu. Stanko in njegova soproga Stanka sta pokazala, kako se razbije forme in kakšni so ulitki v tej fazi.

J. A./Dolenjski list, Maver

Že na prvi pogled je bilo jasno, da bo imel nekdo še veliko dela, preden bodo dobili končno podobo. »Trenutno imamo en model in ulitek, ki pride iz njega, smo si zamislili kot spominek ob ogledu muzeja,« je pojasnil. Nekdanja železolivarna je s prihodom družine Novinc dobila drugo priložnost. Da bi še kdaj zaživela v takih razsežnostih kot nekoč, ni verjetno, je pa povsem realno pričakovati, da bo na njenem mestu resnično zaživela muzejska dejavnost, obogatena s praktičnim prikazom litja, česar ni mogoče videti nikjer drugje v Sloveniji.