Dobro se spomnim stresa, ki ga je meni, ljubiteljici formularjev, papirnih vlog in administracije sploh, prinesla uvedba napovedi dohodnine. Že v začetku februarja me je zvijalo v želodcu ob misli, da moram kupiti vloge, ker jih je prva leta pogosto zmanjkalo, da moram zbirati lističe s čudnimi podatki bruta, neta, vplačil in podobno. Celo leto sem zbirala račune in jih spravljala v škatlo, ki sem jo sredi marca slavnostno odprla in spoznala, da je pol računov neuporabnih.

Medtem sem obrazec previdno prelagala, da ga ne bi zmečkala, podatke sem najprej vpisovala na list, da se ne bi zmotila, preračunavala sem po navodilih spretnejših in zaripla z otroško natančno pisavo vpisovala številke.

Spomnim se, kako srečna sem bila, ko sem jo oddala - listke od priporočene pošiljke hranim še danes, za vsak slučaj - in čez čas spoznala, da sem pozabila vpisati „znesek od porodniške" in kakšna je bila moja pot na davčno, kjer sem se tresla kot šiba na vodi in sem se jecljaje zagovarjala, kako da sem to reč spregledala, ker mi je pogled zastirala kopica plenic, nezlikanega perila in življenja v vzporednem svetu, kjer na srečo ni birokracije, niti dohodninskih napovedi.

Pa sem se skozi leta morala naučiti tudi tega. In s samoterapijo odpraviti strah pred rjavimi vrati, na katerih je bil natančno izpisan delovni čas in v katerih za velikimi mizami, polnimi obrazcev (o, nočna mora) sedijo bolj ali manj prijazne uslužbenke, ki me premerijo od nog do glave, medtem ko žebram isti tekst kot tri vrata prej, kamor sem se napačno napotila.

Prepričana sem, da je med vami marsikdo, ki se je v podobnih situacijah tako počutil. Drugi spet se čudite, o kakšnih neumnostih da pišem. Ampak tako je. In ker si rada razložim, od kod ta strah, sem se lotila analize.

Odpravila sem se na potovanje v preteklost (o , Freud, moj navdih) in zagledala deklico, ki z zaprtimi očmi leži na zadnjem sedežu avtomobila. Glavo ima naslonjeno na odeji, ki se sumljivo dviga. Kot da bi bilo pod njo nekaj skrito. Ko pogledam bolj natančno, vidim, da deklica v resnici ne spi. Medtem njeni starši s papirji mahajo skozi okno uniformirancu, od okenca do okenca potujejo s formularji. Uniformiranec stika po avtu. Le deklico pusti pri miru, ker tako ljubko spi.

Še dobro čutim nemir in strah, da bi mi carinik naše nekdanje države, ki nas je branila pred grdobijami Zahoda, odvzel velikanskega plišastega slona, ki sta mi ga kupila starša. Hja, je pa res, da se je pod njim skrival tudi avtoradio, razkošje, o katerem je sanjal moj oče. Vedela sem, da delamo nekaj narobe, nisem pa razumela konteksta. Niti posledic za takšno dejanje, ki zagotovo niso bile niti blizu mojim strahovom.

Hm, je mogoče to povezati?!

Odločila sem se. Je.

Ne skrivam radia, niti slona. Pa vendar se bojim, da bi kaj narobe izpolnila.

V pisarnah so v zadnjih nekaj letih postali precej bolj prijazni, davčna mi pošilja izpolnjeno dohodninsko napoved domov.

Kaj naj si še želim?

Olajšave. Vsaj za stanovanjski kredit.