Shutterstock

Nezanemarljiv ni niti individualizem, ki že tako mezi iz vseh por družbe. Tudi to sezono smo že slišali za kar nekaj hudih nesreč ...

Na Kopah se je obetal lep dan. Nad belimi strminami se je dvigala kulisa modrega neba, po katerem je veter preganjal oblake, puhaste kot sladkorna pena. Prek brade sem si potegnila podkapo in zarezala po sveže urejeni progi. »Nebesa,« sem se zahahljala sama pri sebi, a že v naslednjem trenutku obstala s kepo v trebuhu. Za las sem se izognila divjemu smučarju. Po bregu je drvel s hitrostjo, kot bi mimo mene švignil avtomobil. Presneto, če ne bi tako oprezala okoli sebe, bi me zlahka pometel s proge.

V.M.

Dirkači in sanjači

Jasno se vidi kontrast med veščinami smučarjev. Veliko je suverenih, hitrih, nekaj se jih kobaca po smučišču. Na prvo oko je večina v zlati sredini. Pa skrbijo za sožitje na belih strminah – ravnajo odgovorno do sebe in drugih? »Družine so obzirnejše, pozorne so na druge udeležence na smučišču, so pa seveda smučarji, ki gledajo samo nase in se bodo čim hitreje peljali,« je povedal Jaka Knez, vodja smučišča Kope, ko sem ga ob koncu smučarskega dne pobarala, kaj pa on meni o današnji kulturi smučanja. Opaža, da smučarji pogosto precenijo svoje sposobnosti, veliko pa jih povrh vsega še hitro smuča: »Veliko poškodb se pripeti ob koncu dne, ko so smučarji že utrujeni in manj pozorni. Pozna pa se tudi, ali je južen sneg, mehka ali trda podlaga …«

In zakaj so smučarji čedalje hitrejši?

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 11. marec 2025. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana