Mateja J. Potočnik

Mlada mamica si je umila lase in nato stisnila hčerko v naročje. Ta pa je – drugače kot običajno – začela divje tuliti. Dolgo je trajalo, da se je umirila. Zakaj je bilo tako, nikomur ni bilo jasno. Šele pri 30 je ta deklica, Alja Žorž, doktorica arheoloških znanosti in višja konservatorka, izvedela, da ima prosopagnozijo oziroma obrazno slepoto. Je ena redkih, ki imajo to kognitivno motnjo, zaradi katere so celo njeni najbližji zanjo tujci že, če samo spremenijo pričesko, si pustijo ali obrijejo brado, zamenjajo očala, spremenijo ali ojačajo ličenje ali kakšno drugo značilnost, po kateri jih je prepoznavala. Alja namreč ne zazna obrazov na običajen način, zato ima v življenju precej izzivov.

Gre za redko motnjo, imela naj bi jo dva odstotka ljudi na svetu in je neozdravljiva. V tem trenutku šele razvijajo vaje za pomoč pri prepoznavi ljudi. Lahko je prirojena ali posledica travme. Odkrili so jo prav zaradi travm, potem ko so se iz Vietnama vračali vojaki, pa niso prepoznali svojih družin. Lahko pa je to tudi oblika demence.

Kako to, da ste šele pri 30 ugotovili, da dejansko ne prepoznate obrazov? Ali ni bilo očitno, da imate težave?

Moje težave niso bile zelo opazne. Imela sem težave z navezovanjem stikov, vklopom v družbo, bila sem tudi precej introvertirana. Verjetno prav zaradi te motnje. Ampak introvertirani imamo itak težave v družbi, tako da se je zdelo, kot da je to razlog vsega. Zgodilo se je, da sem kdaj spoznala fanta, pa se naslednji dan nisem mogla spomniti, kakšen je. Ampak to se je dogajalo tudi prijateljem. Je pa res, da jaz v nasprotju z njimi nisem pila alkohola ali konzumirala drog.

Mateja J. Potočnik

Kako ste sploh prišli do diagnoze?

Okoli 30. sem začela doživljati velike šoke. Ko je recimo partner prišel od frizerja, ga nisem prepoznala. Tri dni nisem mogla niti govoriti! Pri svoji motnji si predstavljam, da je v možganih ena žička malo napačno zvezana, in tako je nekdo zate kot neznanec, čeprav je v resnici tvoja najbližja oseba. Predstavljajte si, da zdaj odklene vaša vrata in vstopi človek, ki ga še nikoli niste videli, ter se usede za mizo. Verjetno bi bili zaradi tega v stresu, se spraševali, kaj je zdaj to, kajne? No, tako je bilo pri meni, ko je prišel domov moj fant – samo zato, ker je imel novo pričesko. Ko se je to zgodilo nekajkrat zapored, sem šla k zdravnici in so me poslali na psihoterapijo, saj so mislili, da je to nekaj psihološkega, morda posledica travme iz otroštva … Tri mesece sem redno hodila na psihoterapijo,  izboljšanja pa ni bilo. Potem sem šla v Ameriko za eno leto in tam nisem imela težav – ker v resnici nisem nikogar poznala! Takrat sem za šalo začela guglati in vsakič prišla do iste diagnoze. Ko sem recimo v iskalnik napisala, da je šel moj fant k frizerju in ga nisem prepoznala, je bila med zadetki tudi ta motnja.

Kako sta s fantom reševala težavo, ko je prišel domov z novo pričesko?

Kapo je nosil! (nasmešek) Najprej mi je dopovedoval, da je to res on, ampak ko je dal na glavo kapo, ki sem jo dobro poznala, saj jo je imel že dolgo, je bil spet »moj«. Seveda sva se v prvih treh dneh tudi veliko pogovarjala, tako da so tudi zaradi barve glasu moji možgani začeli dojemati, da je to res on.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 15, 15. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana