Shutterstock

Da nekaj ni čisto v redu, je Natalija Obadič pomislila že med nosečnostjo. Pred tem je rodila že tri otroke in nikoli ni bilo težav, četrtič pa je bilo drugače: otrok, ki je rasel v njej, ni in ni mogel biti pri miru. Kar naprej je brcal in se premikal, kakor da mu je v maternici že hudo dolgčas in se želi čim prej prebiti v življenje; rodil se je pri 33 tednih. Kar je dotlej zgolj slutila, je njegovi materi kmalu postalo jasno.

»Že nekje pri dveh letih se je videlo, da v primerjavi s sorojenci nima nobene vztrajnosti. Kasneje je lahko tudi najpreprostejšim navodilom sledil le tako, da sem ga morala prijeti za roko in mu pokazati, kaj mora storiti.« In to večkrat, vedno znova in znova. Pri otrokovih treh letih je psihologinja, ki je fantka pregledala, kot diagnozo izrekla tiste štiri črke, ki so za vedno spremenile Natalijo Obadič in njeno družino: ADHD.

Čeprav država ne razkriva natančne statistike, je jasno, da število staršev, ki jim to kratico dajo kot pojasnilo za nenavadno vedenje njihovih otrok, v Sloveniji – tako kot po vsem svetu – skokovito narašča. Medtem ko Statistični urad RS in druge institucije ne razpolagajo s temi podatki, je za ZDA tamkajšnji Zvezni urad za zdravje objavil, da je v letih 2020–2022 diagnozo ADHD dobilo kar 11 odstotkov otrok, starih od 5 do 17 let.

Podobni, morda le za spoznanje nižji odstotki po ocenah strokovnjakov iz Centra Motus, ki pomaga družinam otrok z motnjami pozornosti, veljajo tudi za Slovenijo. Kako zelo nas to lahko skrbi, pa nemara najzgovorneje pričajo podatki o številu slovenskih otrok, za katere je Zavod za šolstvo izdal odločbe o pomoči zaradi posebnih potreb. Leta 2004 je bilo teh odločb okoli 3300, lani je njihovo število že preseglo 11.900.

Profimedia

Odločbo ima tudi najstniška hči Nastje Mulej. Pot do nje pa je bila bistveno drugačna kot pri sinu Natalije Obadič; dekle namreč vse do sedmega razreda ni kazalo nikakršnih tovrstnih posebnosti – prav nasprotno. »Bila je izredno pridna in marljiva učenka, tudi predsednica razreda,« se spominja Nastja Mulej, »potem pa je naenkrat hormonsko eksplodirala, učenje prek zaslonov med epidemijo pa je vse skupaj prignalo do skrajnosti.« Sprememba je bila tako hitra in tako radikalna, da učitelji in učiteljice niso verjeli, da ima deklica težave, na katere resnično ne more vplivati, temveč so jo po večini dojemali kot še eno razvajeno in muhasto najstnico, ki ne spoštuje pravil.

»Nihče me ne razume – jaz res ne zmorem!«

Kaj sploh je ADHD? Znanost še nima dokončnega odgovora na to vprašanje, a vse kaže, da gre za motnje pozornosti, ki izhajajo tako iz bioloških kot družbenih vzrokov. Pomembno vlogo ima genetika; nekatere kombinacije genov naj bi zakrivile kar tri četrtine primerov ADHD-ja.

Drugi vzrok so anomalije v delovanju možganov, ki so lahko posledica nepravilnega razvoja možganov, poškodbe ali porušene možganske kemije (ključen naj bi bil hormon dopamin; Nastja Mulej meni, da je prav neravnovesje tega hormona pripomoglo k razvoju motnje pozornosti pri njeni hčeri).

Pomemben vpliv naj bi imeli še dejavniki v nosečnosti – na primer če matere pijejo alkohol, uživajo hrano, ki vsebuje določene toksine, ali kadijo. Vsekakor pa znanost ni potrdila, kar o ADHD-ju še vedno verjame marsikateri pripadnik in pripadnica starejše generacije: da gre za kaprico ali kvečjemu pretirano živahnost, ki jo povzroča »sindrom polne riti«: preveč sladkorja in zaslonov, premalo pravil.

Profimedia

Obstajajo trije tipi ADHD-ja: nepozornostni (nezmožnost slediti navodilom, se zbrati in organizirati), hiperaktivni (izrazita nemirnost) in kombinirani. V blagih oblikah teh anomalij skorajda ne zaznamo, kadar preidejo v skrajnosti, pa povsem spremenijo življenje tako otrok, ki trpijo za njimi, kot njihove okolice.

Kako je to videti v praksi, razloži Natalija Obadič: »Naš Lovro se lahko zelo dolgo ukvarja z rečmi, ki ga zanimajo, pri vsem drugem pa mu hitro zmanjka energije. Ne zna se organizirati, ne zna povezovati vzrokov in posledic ter predvidevati vnaprej. V grobem premore zgolj dva osnovna občutka: jezo ali srečo, sredine ni.«

Frustracije takšnih otrok ob trkih z družbenim sistemom, ki jim postavlja meje in od njih terja izpolnjevanje nalog, ki jim niso kos, so izjemne. Mali Lovro se je redno že po nekajminutnih naporih sesuval in padal v afekt; tedaj je znal tudi bruhati kletvice in tolči vse okoli sebe. »Večkrat mi je rekel: 'Nihče me ne razume – jaz res ne zmorem!'« pripoveduje njegova skrbna mati. Stiska je bila kdaj tudi že tako neznosna, da je otrok na glas omenil, da razmišlja o samomoru. Toda ljubezen staršev in sorojencev ter sočutje, ki ga je slednjič našel pri učiteljih in učiteljicah, so ga rešili.

Profimedia

Najtežje je bilo, ko so čakali na odločbo

Natalija Obadič je vsak dan ure in ure preživela s svojim nesrečnim in po svoje čudovitim otrokom. Razlagala mu je, da je poseben in da s tem ni nič narobe; sedela je z njim in mu kazala, kako opraviti najpreprostejše naloge; razlagala mu je učno snov in z njim delala naloge. In ko se je slednjič neizogibno zalomilo, ga je vedno znova jemala k sebi, ga objemala, božala in tolažila, dokler se ni pomiril. Korak za korakom je prodirala v sinov kompleksni notranji svet, dokler ni sčasoma doumela zakonitosti, po katerih deluje.

»Ti otroci potrebujejo po tri tisoč ponovitev, da jim nekaj ostane v glavi,« pojasni. Resnične preizkušnje pa so se začele v šoli – le kateri učitelj bo v nedogled ponavljal snov in se ustavljal za enega učenca. Posebej hudo je bilo v drugem razredu, ko je Lovro dobil razredničarko, ki menda ni upoštevala nobenih priporočil in ni bila pripravljena na prilagoditve. A namesto da bi dečka prepisali, je družina vztrajala. »Odločili smo se, da bomo položaj izkoristili, da se bo otrok iz njega česa naučil in postal odpornejši proti izzivom, ki ga še čakajo.«

Profimedia

Svoj križ je na svoj način nosila tudi Nastja Mulej z družino. Približno v istem času, ko je njena hči dobila potrjeno diagnozo ADHD, se je izkazalo, da ima njen mlajši sin disleksijo. »Najtežje je bilo v času, ko smo čakali, da jima pristojne ustanove odobrijo ustrezni odločbi, na podlagi katerih bi bila deležna ustrezno prilagojenega pouka in učne pomoči. To je trajalo kar nekaj časa, pri sinu kakšna tri leta, pri hčeri pa nekje leto dni.« Ko sta otroka dobila odločbi, se je njuno življenje postopoma umirilo, pripoveduje sogovornica: »Hči zdaj obiskuje srednjo ekonomsko šolo in dela po prilagojenem načrtu, ki ga vsakega pol leta pripravijo psihologinja, socialna delavka in razredničarka, pri čemer se seveda posvetujejo z nami.« In nekako gre.

Preberite tudi:

• 10 največjih zmot o učenju
• Kaj lahko starši naredite, če je vaš otrok občutljiv?
• Kdaj gre za motnjo ADHD?

Na koncu predora je luč

Podobno velja za Obadičevega Lovra, ki se mu je po dveh letih frustracij ob trkih z nerazumevajočo razredničarko nasmehnila sreča. V četrtem razredu je namreč končno dobil tako, ki ga je v celoti razumela – tudi sama ima namreč hčer z ADHD-jem. In deček je preprosto zacvetel, z olajšanjem v glasu zatrdi Natalija Obadič: »Prej se je ves čas boril in bil je prisiljen razmišljati izključno o preživetju v okolju, ki mu ni bilo naklonjeno. Zdaj pa aktivno sodeluje pri pouku, se vključuje v skupinsko dinamiko, odkriva nove stvari …« Seveda se tudi Lovro uči po posebej zanj narejenem načrtu, vsak teden pa dela po pet ur s socialno pedagoginjo, s katero sodeluje že od začetka.

ADHD torej še zdaleč ni modna muha. Pač pa se je človeštvo šele zdaj naučilo prepoznavati stiske otrok, ki so jih nekdaj preprosto odpisovali kot duševno bolne, razvajene ali preprosto »živahne«, in vzroke za te stiske. Epidemija otrok z motnjami pozornosti je prej ko slej iluzija – takšni otroci so tukaj že od nekdaj, le da zanje nismo imeli imena in tudi ne pravega mesta pod soncem. Slovenska družba se je komaj začela prav učiti, kako naj poskrbi zanje in jim omogoči kakovostno in polnopravno življenje. Kot kažejo izkušnje obeh sogovornic, imajo pri tem ključno vlogo sočutni in ozaveščeni posamezniki in posameznice, ki jim je zaupana skrb za te otroke.