Profimedia

»Koliko časa moram biti tiho,« vpraša Neisha. »Dokler te ne pokličemo spet med žive,« ji odgovorijo. Ni veliko ljudi, si mislim, ki bi sami zlezli v krsto. In verjetno je še manj takih, ki bi sami zlezli iz nje. In pri tem razbili vazo. Ni preprosto priti iz truge, očitno. Ampak sredi vsega tistega belega cvetja in belih svečk, v krsti, obloženi z belim satenom, je bila Neisha vzorna. Z rokami, prekrižanimi na prsih, je miže tiho ležala in poslušala poslovilni govor, ki ji ga je napisal in prebral prijatelj, samo s kakšnim prstkom je včasih malo pomigala.

Ljudje

Prostovoljec v Ljubhospicu: Naučil sem se, da je lepo živeti

Za pevko, ki je potem široko nasmejana srečno oznanila, da namerava ostati med nami »vsaj še enkrat tako dolgo«, je v krsto zlezel še poslovnež Marko Verdev. Njemu je brat napisal poslovilni govor, ki se je končal z »rad te imam«. In ja, se zamisliš. Kolikokrat si povemo pomembne stvari, ki jih je včasih težko izreči, dokler je še čas? In kolikokrat si želimo, da bi to storili, potem ko je že prepozno? Na to so opozarjali v belem paviljonu, ki se je prejšnji teden sredi ljubljanskega Trga republike na vse pretege trudil posnemati mrliško vežico. Za to, da bi se več pogovarjali o smrti in umiranju – pa tudi o življenju – so prejšnji torek simbolično »pokopavali« Neisho in Marka Verdeva, potem pa vse do srede zvečer še vse tiste, ki so si želeli predogled lastnega pogreba.

Tomaž Kos

»To je kampanja ob tridesetletnici Slovenskega društva Hospic z naslovom Do kdaj živim? V bistvu je to povabilo, da se ustavimo, ker zelo drvimo skozi življenje in pozabljamo na odnose, na svoje prioritete, na to, zakaj smo sploh tu. Generalka življenja je tu zato, da ljudje pogledajo, kje so v življenju, kaj je zanje zares pomembno, kajti življenje ponavadi začnemo najbolj ceniti takrat, ko smo blizu smrti,« je generalko pogrebov v imenu organizatorja dogodka, Slovenskega društva Hospic, pojasnila Katjuša Štingl. »Želimo si, da bi se ljudje s tem ukvarjali že prej, da bi svojim bližnjim že prej povedali, da jih imajo radi, da bi se to zgodilo takrat, ko to še lahko naredijo. Ob spremljanju umirajočih pogosto vidimo obžalovanje ljudi, česa vsega niso naredili, kaj vse bi še morali.«

Ena od stvari, o katerih bi se tudi morali nujno pogovoriti, je pomanjkanje hospicev v Sloveniji.

Ljudje

David Jurkovič, lovilec trenutkov med življenjem in smrtjo

Nam tudi!

»Veste, jaz sem se zelo veliko naučil o hospicu, nikoli nisem pričakoval toliko, prvo je, da je lepo živeti. Ko s temi ljudmi govoriš, so hvaležni za vsako minuto, da živijo … In potem vidim, kaj imam, in znam bolj ceniti, da rad živim. Kar nekaj gre iz mene ven,« je povedal prostovoljec v Ljubhospicu, ki smo ga obiskali ravno pred letom dni. Tam ljudje umirajo v velikih svetlih sobah, sami ali v družbi, kakor jim je ljubše, predvsem pa, in tole je nadvse pomembno, brez bolečin. In tole je problem: Ljubhospic, odprt leta 2016, je edini stacionarni hospic v Sloveniji. Za mnoge je Ljubljana daleč, sorodniki z drugega konca države često ne prispejo pravočasno, da bi se poslovili, so nam takrat povedali. Potrebovali bi vsaj tri hospice, so ocenili. Hrvati, ki so se nekoč prihajali k nam učit, imajo več hospicev in gradijo nove. Mi ne.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana