osebni arhiv

Bodimo previdni, pravi biologinja Zorica Zrim, in pojasnjuje, zakaj se je na domačem vrtu bolje izogniti sajenju tujerodnih invazivnih rastlin. Torej takih, ki izvirajo iz drugih delov sveta in so pri nas že pobegnile v naravno okolje, tam pa že izpodrivajo domače rastlinske vrste. Izjemno hitro se širijo in težko jih je izkoreniniti.

»Tujerodne invazivne rastline so problematične, ker v novem okolju pogosto nimajo naravnih sovražnikov, žuželk, bolezni ali rastlinojedcev, ki bi omejevali njihovo rast in razmnoževanje. V naravi lahko tvorijo goste sestoje in izpodrivajo domače rastlinske vrste ali celo ogrozijo njihov obstoj. Spreminjajo ekosistem, tako da spreminjajo lastnosti tal in vsebnost hranil, kar lahko prepreči rast domačih vrst.

Osebni arhiv

Lahko se širijo kot trdovratni pleveli ter s tem povzročajo veliko gospodarsko škodo v kmetijstvu in gozdarstvu. Nekatere izmed njih so strupene, druge imajo izredno alergen pelod, ki povzroča seneni nahod ali druge dihalne težave,« pojasnjuje sogovornica, zaposlena v Arboretumu Volčji Potok, ki je eden od partnerjev v mednarodnem naravovarstvenem projektu LIFE OrnamentalIAS. V okviru tega proučujejo, kako nevarne so za našo naravo tujerodne invazivne rastline, med njimi so tudi okrasne.  

»Pri trgovcih v Sloveniji so na voljo rastline, ki uradno sicer ne spadajo med invazivne, vendar je stroka že zaznala njihovo prisotnost in širjenje v naravnem okolju. Sezname lahko najdete na vrsti spletih strani. Primeri takih rastlinskih vrst, ki so z vrtov pobegnile v naravo in se tam same širijo, so ameriški javor negundovec, Thunbergov češmin, Davidova budleja ali metuljnik, robinija, deljenolistna rudbekija, japonska medvejka in virginijska nebina.«

osebni arhiv

Bolje ne saditi kot odstranjevati! 

»Tujerodnih invazivnih vrst rastlin je bolje ne saditi na vrt, kot pa se pozneje ukvarjati z njihovim odstranjevanjem iz narave. Pogosto se zgodi, da rastlina, ki se nam je sprva zdela zanimiva in dekorativna, postane preveč agresivna in zahteva preveč vzdrževanja. Lahko tudi začne povzročati težave, na primer z močnim koreninskim sistemom dviguje tlakovce, poškoduje ograje, cevi ali druge vrtne elemente.

Pogosto se zgodi, da rastlina, ki se nam je sprva zdela zanimiva in dekorativna, postane preveč agresivna in zahteva preveč vzdrževanja.

Že odstranjevanje take rastline z vrta je lahko zelo zamudno, dolgotrajno in naporno, pa tudi finančno breme. Še težje jo je odstranjevati iz bližnjega gozda ali z njive, če nam pobegne tja. Ko se takih rastlin naveličamo, se pogosto znajdemo pred izzivom, kako jih sploh odstraniti. Nekatere invazivne vrste imajo izjemno trdovratne korenine ali podzemne poganjke, ki zlahka poženejo nove rastline tudi po skrbnem izkopavanju.

Primer je japonski dresnik, ki lahko ponovno zraste že iz zelo majhnega kosa korenike, zadostuje že en gram koreninskega tkiva. Še en tak primer so bambusi, saj lahko njihovi podzemni poganjki zrastejo več deset metrov stran od matične rastline. Zasaditev potencialno invazivne rastline je zato zelo velika odgovornost!

Natančno se moramo pozanimati, kako je treba za tako rastlino skrbeti, da bo uspevala in nam ne bo ušla v naravo. Sajenju invazivnih rastlin na vrt se je zato bolje izogniti, saj to pomeni manj težav v prihodnosti tako za nas kot za naravo.«

Osebni arhiv

Najdemo jih že povsod

Invazivne tujerodne rastline lahko najdemo v naravi povsod po Sloveniji. »Med najbolj problematičnimi so japonski dresnik, sahalinski dresnik, češki dresnik, ki je križanec med prej omenjenima vrstama, veliki pajesen, kanadska in orjaška zlata rozga ter sirska svilnica. Teh rastlin ni več v prodaji, vendar pa jih še lahko najdemo na kakšnem vrtu. Pomembno je, da si jih ne izmenjujemo in jih ne vnašamo na nove vrtove, ampak jih ustrezno odstranjujemo.

Vse tri vrste dresnika lahko najdemo na zmerno vlažnih rastiščih, najpogosteje na bregovih rek in potokov, kjer tvorijo goste sestoje in popolnoma izpodrinejo domorodne vrste. Prenesemo ga z ostanki zemlje, ki je okužena z deli korenik, na kolesih delovnih strojev, s premiki okužene zemlje.

Poznamo primere, ko je bil dresnik zanesen na obdelovalne površine. Za širjenje dresnikov je namreč dovolj že nekaj gramov korenike. Nikoli več ga ne bomo izkoreninili!

Podobno velja za severnoameriške zlate rozge in žlezave nedotike. Kanadsko in orjaško zlato rozgo lahko najdemo ob cestah in železnicah, opuščenih njivah, na gozdnih robovih ter bregovih voda. Na dolge razdalje se razširjata s semeni, sestoji pa se večajo s pomočjo podzemnih poganjkov. Z lahkoto ju lahko razširimo nenamerno, s prenosom okužene prsti. Žlezavo nedotiko najdemo na vlažnih ratiščih, kot so obrežja vodotokov, močvirni gozdovi, poplavna območja, zasenčeni predeli ob robu travnikov in obcestni jarki.

V nasprotju z dresnikom in zlato rozgo je enoletnica in se širi izključno s semeni. Plod je glavica, ki ob dotiku, ko je seme zrelo, poči in izstreli številna semena, ki jih potem vodni tok raznaša naprej. Po toplih legah od Štajerske do Primorske pa se je zelo hitro razširil veliki pajesen. V naravi je že marsikje nadvladal domače rastlinje. Postal je nadležen plevel v oljčnikih, vse polno ga je v Ljubljani, razrasel se je v soteski Save od Trbovelj proti Zidanemu Mostu in še marsikje. Nemogoče ga je zatreti z žaganjem, ker vedno odžene iz korenin.«

osebni arhiv

Sadimo raje domače rastline

»Bolje kot obžalovati je torej v okrasne namene saditi varne, po možnosti domorodne rastline. Pri vseh invazivnih rastlinah je pomembno, da jih v naši okolici odkrijemo, dokler je sestoj še majhen. V prvem letu rasti, ko še nimajo obsežno razvitih korenin in korenik, ter pred njihovim cvetenjem jih preprosto izpulimo.

Pri prepoznavanju invazivnih rastlin in  njihovem pravilnem odstranjevanju si lahko pomagamo z opisi rastlin na spletnih straneh. Zelo zaželeno je, da najdbo invazivnih rastlin sporočimo na spletni portal Invazivke, kjer najdemo sezname in opise tujerodnih vrst.«

Zaradi podnebnih sprememb jih bo še več

»Zaradi podnebnih sprememb lahko pričakujemo še več novink med invazivnimi tujerodnimi rastlinami. Doslej so bile v Sloveniji v naravi najdene tudi nekatere zelo priljubljene okrasne rastline, kot so lovorikovec, Davidova budleja ali metuljnik, bambusi, pavlovnija, Thunbergov češmin, pokalec, medvejke in še mnoge druge vrste. Vsem tem godijo vroča poletja in izvrstno prenašajo sušo. Velja splošno navodilo: če takšno rastlino opazimo, jo izpulimo čim prej! Že v dveh letih je ne bomo več spravili iz tal brez krampa!«

Osebni arhiv

Na domačem vrtu jim preprečimo širitev

Kako tujerodne invazivne rastline na vrtu čim bolj omejimo in preprečimo njihovo širitev? »Pomembno je, da vemo, kako se razmnožujejo, in ustrezno ukrepamo. Pozorni moramo biti na širjenje s semeni, z izraščanjem iz korenin ali ukoreninjanjem porezanih vejic. Pri rastlinah, ki se močno širijo s semeni, je ključno redno odstranjevanje cvetov ali socvetij, ko odcvetijo.

Nekatere rastline imajo zelo majhna in lahka semena, ki jih veter odnese daleč stran. Takšna je na primer Davidova budleja ali metuljnik, ki se nato lahko zaseje v zapuščenih kamnolomih ali prodiščih ob vodotokih in tam izriva bogatejše naravno rastlinje. Težja semena običajno padejo na tla v bližini matične rastline, kjer se lahko zasejejo ali pa jih raznašajo ptice in druge živali, ki se z njimi prehranjujejo.

V vrtu mlade rastline, ki so zrastle iz semen, čim prej izpulimo. Rastline, ki se širijo s podzemnimi poganjki (živicami) ali koreninami, omejujemo tako, da okoli njih bodisi redno kosimo oziroma odstranjujemo nove neželene poganjke – na primer pri bambusih. Če rastlin ne želimo več, jih je treba skrbno izkopati, odstraniti vse korenine in jih pravilno odstraniti, torej odpeljati v zbirni center.

Kraj, kjer so bile zasajene, je treba še več let opazovati, saj lahko iz ostankov korenin še vedno zrastejo novi poganjki – te je treba redno puliti. Nekatere rastline se pogosto širijo tudi z odrezanimi vejicami in stebli, ki se hitro sami zakoreninijo. Pri rastlinah, ki se razmnožujejo s potaknjenci, pazimo, da nikoli zelenega odreza ne vozimo v gozd, na bližnjo njivo ali ob reko, saj se lahko tam ponovno ukoreninijo. Najbolj varno je, da zeleni odrez odpeljemo v zbirni center in ga tam damo v ustrezni zabojnik.«