Shutterstock

Ljubezen ne poganja samo na valentinovo, zimzelena je, poletje je pa še posebej njen čas. In smo šli iskat najlepše ljubezenske zgodbe, ne tistih najbolj zlajnanih, tokrat se ne menimo za Julije, ne za Primičevo ne za Capuletovo, zakleta Tristana in Izoldo smo pustili vnemar, niti enkrat ne omenimo tragičnih ljubimcev s Titanika – raje smo poiskali zgodbe, ki jih morda slabo poznate ali pa sploh ne, a niso nič manj globoke, iskrene in nore. Nekatere so že na tem, da omahnejo v pozabo, ampak jih ne damo, škoda jih je! In resnične so, vse do zadnje. 

Pozneje se je pokazalo, da so povsem nenačrtna rdeča nit teh zgodb pisma, ki so si jih pisali zaljubljenci, kajti to so bili časi, ko še ni bilo mobilnih telefonov. Ja, ti časi so nekoč zares bili. Ljubezen brez mobilnih telefonov, si morete misliti?

Josipina Turnograjska in Lovro Toman: Pisma, ki so očarala tatove

Josipina Urbančič (1833–1854) z gradu Turn pri Preddvoru, ki jo literarna zgodovina po krivici zapostavlja, je bila Prešernova sodobnica. Zgodaj ovdovela mama ji je omogočila dobro izobrazbo in jo vzgojila v zavedno Slovenko, tako je vedno vztrajala pri rabi slovenščine – tudi v pismih, čeprav so si njene sodobnice raje dopisovale v nemščini. Pri sedemnajstih je že pisala leposlovje v slovenščini – pa pesnica in skladateljica je bila tudi – bila je med prvimi slovenskimi avtorji, ki so jih prevedli v tuje jezike, čeprav je ustvarjala komaj štiri leta. Danes je ni več v šolskih čitankah, znana je predvsem kot neutrudna pisalka pisem. Pri šestnajstih se je zaročila z Lovrom Tomanom (1827–1870), študentom prava v Avstriji. Več kot 1100 pisem sta si izmenjala v treh letih, njuno dopisovanje je postalo tako znamenito, da so pisma na kranjski pošti celo kradli, eno so pozneje našli v Novem mestu. Dolga pisma so bila, po 15 do 35 strani so obsegala. V živo sta se zaljubljenca videla le med počitnicami in ob praznikih, pa hud škandal je bil, ker je mama Josipini dovolila, da se je z Lovrom vozila okrog brez spremstva!

Leta 1853 sta se končno poročila in Josipina se je preselila v Gradec, kjer je Lovro dobil službo, a njuna sreča je bila kratkega veka. Prvega otroka je izgubila s spontanim splavom, nedolgo zatem je znova zanosila in po težkem porodu mrtvega otroka zaradi zapletov leta 1854 umrla. Imela ni še niti 21 let. Sama leži v grobu na majhnem pokopališču v Gradcu. Lovro Toman je postal vpliven politik in se je devet let po njeni smrti znova poročil. Tudi on je umrl brez otrok, a ostala so njuna pisma, številna je v romanu Dehteče spominčice ljubezni objavila velika poznavalka in ljubiteljica Josipininih del dddr. Mira Touhami. Ustanovila je tudi kulturno društvo, imenovano po njej; to je pred leti z natečajem pozvalo učence in dijake, naj napišejo ljubezensko pismo.

Bi ga vi znali?

Nadaljevanje prispevka vas čaka v poletni številki revije Jana.

revija Jana