Pexles, Jana

Cenjeni soprog me je povabil na službeno pot v Varšavo, kar je bilo videti približno takole: on je cele dneve čepel na nekakšnem kongresu,  jaz pa sem se potikala po galerijah, muzejih in po mestu, ki je bilo tiste dni preklemansko hladno in vlažno. Potem se je nekega večera cenjeni soprog zastrmel vame in nisem imela občutka, da je njegov pogled poln občudovanja.

»Jutri sva vabljena na sprejem. Saj si vzela seboj kaj primernega?« je rekel. Vedno vzamem s seboj tudi kakšno svečano cunjo, ki jo običajno nesem nazaj tako zloženo, kot sem jo prinesla. Sprejem? No, dobro. Ampak moj cenjeni še zmeraj ni nehal bolščati vame. Pogledala sem se v ogledalo in razumela njegovo skrb: nos sem imela popolnoma rumen od lilij, ki sem jih vohala pri cvetličarki na vogalu, lasje pa so se od vlage in smoga postavili pokonci in se nekje na vrhu zvili v stilizirano presto. Drek, sem rekla, cenjeni pa si je oddahnil. Torej sem razumela, da s takšno coprnico pač ne more na sprejem.

Naslednje popoldne sem se po mnogih kilometrih blodenja po mestu odpravila kar v hotelski frizerski salon. Najbrž bo dražji, sem si dopovedovala, zato pa imajo gotovo veliko izkušenj s tečnimi tujkami. Poslali so me nekam v klet in potem po nekakšnih požarnih stopnicah gor v mednastropje, tam pa je na vratih, kakršna so običajno na kurilnicah, pisalo nekaj o pričeskah. Sprejeli sta me dve zelo osamljeni dami ne ravno rosnih let.  Tista, ki se mi je posvetila, je imela hladne zelene oči in frizuro, ki je bila podobna povprek postavljeni vikinški ladji. Le kako bo sfrizirala mene, če je sama takale, sem se prestrašila. Ampak poti nazaj ni bilo več. Po angleško sem ji skušala dopovedati, naj mi lase umije in sfena, pokimala je in začela mahati z rokami okrog svoje glave, vendar sem iz njenih gest razbrala, da me namerava tudi striči, in to le na eni strani. Poskusila sem z ruščino, saj smo vendar Slovani, ampak potem me sploh ni več poslušala, potisnila me je na stol pred umivalnikom in si nekaj mrmrala v brado.

Kmalu sem ugotovila, da ima gospa zelo dolge nohte, saj sem imela občutek, da mi bo med umivanjem snela kožo in premaknila nekaj kosti v glavi. Javkala sem, pa  ni nič zaleglo. Potem se me je lotila z brisačo in me tako grobo  zdrgnila, da so odpadli lasje kar deževali po ogrinjalu. Nakar me je obilno pomazala s peno, nekoliko tudi po bluzi, in me začela smoditi. Drznila sem si odpreti oči in zagledala sem jo, kako meri vame s fenom kot s topom v sovražno vojsko. Začela sem razumevati, da sem ga vžgala s tisto ruščino: frizerka se mi je nameravala maščevati za pomor poljskih oficirjev v Katinskem gozdu, za deportacije, pomore in navsezadnje tudi za vojno v Ukrajini, kar vse so povzročili Rusi. Toda  bilo je prepozno, da bi pobesneli dami razložila, da nisem od tam.  Na pomoč! Obdelala me je v desetih minutah, mi počesala lase, ki so mi še ostali, in rezultat  niti ni bil tako grozen. Na pol zmešana sem odtavala v hotelsko avlo in tam srečala neko Rusinjo, vprašala me je, ali prihajam od frizerja. Prikimala sem, ona pa, da so me lepo uredili, potem grem pa tudi jaz, je rekla. Kar, kar, sem sladko odvrnila.  Vsekakor pa ji svetujem, da vztraja pri angleščini.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.