Katja Kodba

Zvezdana Novaković, ki nastopa pod umetniškim imenom ZveN, je glasbenica, performerka, raziskovalka glasu in še marsikaj. V njenem delu se prepletajo arhaični zvoki, eksperiment in pristna čustva. Po končanem študiju jazz petja v Gradcu in glasbene pedagogike v Mariboru je magistrirala iz ljudskega petja slovanskih in balkanskih kultur v Bolgariji, nato še kompozicije na Švedskem. Poznana je kot vodja mnogih avtorskih projektov, pa tudi kot harfistka, ki si je harfo oziroma dve izdelala kar sama. Letos se je širši javnosti v Sloveniji predstavila na Emi (in ostala v spominu s svojo markantno izvedbo pesmi Divja), pogovarjali pa sva se nekaj dni po vrnitvi z gostovanja na Islandiji.

Ksenija Mikor

Prebrala sem, da je bilo eno od vaših temeljnih izhodišč za zadnji projekt prisluhniti svoji žalosti in da je poleg smrti vaš drugi največji strah osamljenost. Zelo ste zadeli izzive današnjega časa.

Polnočno sonce (Midnight sun) je moj najbolj oseben projekt. V njem odpiram vprašanje o smrti, koncu ljubezni, eno pesem sem napisala sebi kot petletni deklici, in s pomočjo videoprojekcije sama s seboj tudi zapojem, kakor zapojem tudi z babico in s tem odpiram prostor povezovanja s predniki, ki niso več z nami, a hkrati so z nami skozi telo, ki so nam ga predali, in skozi duha … Gre za multimedijski projekt, ki se ljudi zelo dotakne. Sicer pa se z osamljenostjo veliko srečujem. Trenutno se največkrat pojavi, ko sem vodja svojih projektov. Zdaj je že skoraj stalnica, da se zgodi naslednje: vsi v projektu se zelo zbližajo, morda postanejo neločljivi prijatelji, sama pa žal ne morem biti na istem bregu, saj je za to, da se projekt izpelje, potrebnega veliko trdega dela in odrekanja, to pa včasih ljudem ni všeč, zato ti zamerijo; ne vidijo, da se samo od sebe ne bo izpeljalo. Ja, res velikokrat se počutim nevidena ob svojih najožjih sodelavcih. Osamljenost sem pa srečala tudi, ko sem bila v tujini. Šele tam dejansko spoznaš sebe, kako je biti Slovenka v tuji deželi, kaj pomeni tvoja kultura, kaj pomeni biti ženska … Ker sem delala že drugi magisterij in bila malo starejša od sošolcev, sem se velikokrat počutila prozorno, nekako nismo našli skupnih interesov oziroma se nismo začutili. Nasploh se mi zdi, da ženske z leti postajamo sicer čedalje svobodnejše, a tudi čedalje bolj prozorne …

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Shtiliana Andonova

revija Jana