Pexles, Jana

                      Le zakaj ne hodim bolj zgodaj spat? Kaj sploh počnem do polnoči, ko se vsi že zdavnaj porazgubijo po svojih sobah? Najbrž uživam v miru ali kaj.  Zjutraj sem vsa crknjena sedela na avtobusu in zehala. Da ne bi zadremala in se po nerodnosti zvalila pod sedež, sem začela zijati v ljudi. Kar je zmeraj zanimivo. Pogled se mi je ustavil na srednje velikem možičku s sivimi lasmi in brki enake barve, ki je strumno korakal po skoraj praznem avtobusu, se zvedavo oziral naokoli in si na koncu za sopotnico izbral mene.

                         »Oprostite,« je rekel, najbrž zato, ker mi je sedel na plašč, jaz pa sem ga poskušala zvleči izpod njegovega zadka. Nič, nič, sama sem kriva, sem rekla, saj je bilo pol plašča na njegovem sedežu. Si pač nisem mislila, da bo pri kopici praznih sedežev hotel sedeti prav zraven mene. No, tega seveda nisem rekla. Gospod me je zvedavo opazoval in imela sem občutek, da me bo začel osvajati. Samo pet postaj časa še imaš, sem si mislila. Pohiti, se mi vsaj ne bo dremalo!

                          »Uh, kakšna pomlad,« je začel, jaz pa sem seveda pritrdila, čeprav nisem niti slutila, kaj s tem misli. Zunaj se je zlival dež, pihal je veter, v čevelj se mi je zlivala voda iz moje lastne marele, možak poleg mene pa je vzdihoval, kot da so zunaj cvetoči travniki, ožarjeni s soncem.

                            »Fino, ne, ker ni bilo skoraj nič mrzlo, vso zimo sem lahko hodil v hribe in potem naravnost v savno,« je rekel. Fino, sem odvrnila in mu iskreno zavidala. Koliko je sploh star? Gotovo jih ima čez sedemdeset, sem skrivaj ugotavljala. Pa takole skaklja! Še dobro, da me ni videl, kako sem priracala na avtobus, zvita od išiasa in nekakšnega trna v peti.

                             A vi kaj hodite v hribe, je vprašal in se obrnil k meni. Ja, sedemdeset jih ima, morda še kakšno leto zraven, sem si mislila, rekla pa, da sem si nazadnje razbila koleno lansko poletje nekje med Voglom in Komno. Tam pa ja ni nič nevarnega, se je čudil, kar je res. Jaz zmeraj padem tam, kjer ni nevarno. Kjer je nevarno, namreč pazim.

                Očitno bi vas moral malce poučiti, kako se je treba obnašati v gorah, se je nasmehnil. »Bi šli kdaj z menoj? Potem pa obvezno v savno, zelo koristna je po hudih telesnih naporih,« se je ogreval, potem pa utihnil in se namrščil.  Proti nama se je po avtobusu primajal starček s sitnim izrazom na obrazu. »O, živijo,« je pozdravil mojega sopotnika, ta pa ni pokazal kakšne posebne sreče, ker ga vidi.

                              »Zadnje čase te nisem nič srečal, pa sem mislil …«

                              »Ja, vem, kaj si mislil, ampak kot vidiš, še nisem škripnil,« je rekel sosed kar nekoliko jezno.

Preberite še ...

· Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

                              »Triindevetdeset jih imaš, kajne?« je starček še naprej rinil v mojega osvajalca, ta pa je zavil z očmi nekam proti okencu na stropu avtobusa.

                               »Nekaj takega, ja. Ti jih pa imaš kakšnih dvajset manj, a ne?« je rekel jezno in me ošinil s pogledom.

                               »Devetnajst,« je rekel starček in pripomnil, da bo šel raje sedet, ker zelo težko stoji. Pa sva se ga znebila. Sosed me je še enkrat ošinil s pogledom in najbrž ocenil, da sem prenerodna, da bi hodila z njim v hribe. Na hitro se je poslovil in na naslednji postaji preskočil kar obe stopnici,  mehko pristal na pločniku ter veselo odskakljal naprej.  Jaz pa sem s svojim trnom v peti komaj zlezla z avtobusa.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 10, 11. marec 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana