Profimedia

Tri leta pozneje in s Trumpovim predsedovanjem se stvari obračajo v smer, ki postavlja pod vprašaj vsa moralna in etična načela, na katerih sta zgrajeni naši tako opevani demokracija in vladavina ne le prava, ampak tudi pravičnosti. Kaj ob tem razmišljajo tisti, ki so morali iz svoje države pobegniti in ki v njej še naprej izgubljajo svoje prijatelje in bližnje? Je čas za predajo? Ali je čas za stati in obstati?

Ukrajina bi morala Rusiji odstopiti del svojega ozemlja. Ukrajina ne more postati članica Nata. Dobava orožja Ukrajini je ustavljena. Ameriški vojaki ne bodo sodelovali v mednarodnih mirovnih silah v Ukrajini. Ameriško-ruski odnosi so obnovljeni brez kakršnih koli pogojev. Muskovi sateliti so ugasnjeni. ZDA hočejo polovico ukrajinskih redkih zemelj. Zelenski je diktator, ki nima podpore ljudstva. Zelenski ni legitimen predsednik, ker med vojno ni bilo volitev. Zelenski ni dovolj spoštljiv, ker trdi, da Putinu ne gre zaupati. Zelenski ogroža življenja milijonov ljudi in izziva tretjo svetovno vojno. To je drža Trumpovih ZDA do Ukrajine in ruske agresije. Evropa je – za zdaj – podprla državo, na kateri se bije boj za svet, kakršnega poznamo. Ali pa smo ga poznali, kot se vse bolj čuti.

Ne morem verjeti! 

Ne le Ukrajina, večina sveta stoji odprtih ust ob tem, kar se dogaja. Kimajo pa privrženci tistega mnenja, ki se širi tudi s pomočjo ruske spletne propagande. To ni vaša stvar, Evropa, že tako ste v to vojno zmetali milijarde, ki bi jih potrebovali zase. Zaradi te vojne plačujete višje stroške za energijo. Ukrajina je že izgubila, vojna se vleče brez potrebe. Morala pričakovano pada tudi Ukrajini. Gallupova raziskava iz lanskega novembra je pokazala, da se je ukrajinsko javno mnenje glede vojne spremenilo. 52 odstotkov Ukrajincev je podprlo hitro, pogajalsko končanje konflikta, 38 odstotkov vprašanih še vedno podpira nadaljevanje boja do popolnega poraza Rusije. Polovica tistih, ki so se izrekli za premirje, bi bila pripravljena žrtvovati tudi nekaj ozemlja. Sprememba v primerjavi s stanjem pred tremi leti je očitna. Vojna naredi svoje. Kako razmišljajo ljudje, ki se jih to najbolj dotika? Kot vedno, različno.

Vse to smo že videli

Inna Demchenko Fröhlich, soustanoviteljica kulturnega društva Ljubljana-Kyiv, opozarja, da se zgodovina ponavlja. »Izkušnja 'pomirjanja' agresorja je Evropi že znana. Gre za neslavno leto 1938. Takrat smo, po besedah Churchilla, prejeli sramoto in vojno. Tako imenovano putinsko-trumpovsko premirje na račun ukrajinske zemlje in ukrajinskih življenj (spet nekaj, kar spominja na preteklost!) je enako kot tista žalostna izkušnja. To je pripeljalo, če se še spomnimo, do od 50 do 75 milijonov žrtev po svetu in do druge svetovne vojne. Čeprav nahraniš pošast z dogovori in prepričevanjem, bo pošast še vedno ostala pošast. Zdaj gre za Rusijo in njene avtoritarne satelite (Iran, Kitajska, Severna Koreja). Ukrajinci obžalujejo, da se jim uradne ZDA pridružujejo, vsaj tako je videti ta trenutek. Ne pozabimo, da je Ukrajina tudi Evropa, in prav za vrednote, kot sta svoboda in demokracija, čeprav se to morda sliši klišejsko v stari Evropi, ki danes umirajo, se bojujejo Ukrajinci. Ko je Ukrajina leta 1994 opustila jedrsko orožje, nismo dvomili o podpori naših partnerjev. Upamo, da partnerji še vedno pomnijo svoje obljube in načela, ne samo interese. Vedno bomo ostali hvaležni za vso pomoč, ki jo prejemamo, a ob tem ne pozabimo, kje se je vse začelo.«

Vnuki ne bodo pozabili

Andrija Hevka, predsednik kulturnega društva Ljubljana-Kyiv, živi v Sloveniji že 50 let, a kot pravi, je še vedno eden najbolj zagrizenih Ukrajincev. »Nič ni tako, kot se zdi. V politiki je vse igra. Jaz pravim, naj zmaga pravica, pa če se svet podre! Ukrajina ne potrebuje sočutja, potrebuje razumevanje. Kaj bi vi, če bi se zgodilo vam? V Ukrajini se je dvignila uboga gmajna, kot pravite Slovenci. Morda nam bodo vzeli zemljo, morda celo četrtino, tretjino Ukrajine. A kolikor bodo vzeli, nekaj bo ostalo. Ostali bodo otroci in vnuki in ne bodo pozabili. Pravica vedno zmaga. In za to se borijo v Ukrajini, za pravico in za boga. Jaz pravim – vzemi, nažri se, ampak vedi, da se na ta način vojna nikoli ne konča, samo potuhne se in čaka.«

Gojili smo velike upe

Kateryna, mati dveh malih deklic, ki je z družino prebegnila v Slovenijo, da ne bi izgubila moža: »Še pred kratkim smo Ukrajinci gojili velike upe za ‘Trumpov mirovni načrt’, saj nihče noče, da bi se vojna še kar vlekla in vlekla. Upali smo, da bomo lahko spet zadihali, se vrnili domov in začeli graditi. A naši upi so se sprevrgli v osuplost in nejevero. Izkazalo se je, da so bile Trumpove besede le populistično predvolilno govoričenje. Le nabiranje političnih točk, s katerim se je spravil v kot. Zdaj mora pokazati, da je res sposoben ustaviti vojno. In tu žal ne gre za pravičen konec, temveč za konec za vsako ceno, in to na škodo Ukrajine. Edini način, da se vojna zares konča, bi bil, da ZDA še bolj pritisnejo na Rusijo. Dogaja pa se nasprotno. Trump želi ohraniti svoj ugled s tem, da sili Ukrajino na kolena. Ali naj se predamo ali pa bo poskrbel, da izpade Zelenski nesposoben in nepripravljen na pogajanja. Hoče, da bi svet mislil, da smo si sami krivi, ker ne sodelujemo, in bi nam lahko nehali pošiljati orožje ter pomoč. A nam ne ostane drugega, kot da branimo svoj narod in svojo zemljo. Rusi se ne bodo ustavili na nobenih mejah, nikoli. Niso se ustavili pri Gruziji, pri Krimu, pri Moldaviji. Le več in več bi. S takim sovražnikom na meji nikoli ne živiš v miru. Še posebej če mu svet da vedeti, da lahko.«

Preberite še ...

· Slovenija

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Ne grem nazaj

25-letni Fedir je pred vojno zbežal v Veliko Britanijo. »Čustva seveda govorijo eno, a včasih je treba poslušati glavo. Sprašujem se, kaj smo dosegli med to vojno. Na kaj se lahko naslonimo v upanju, da nam bo šlo vnaprej bolje? Lahko si ponavljamo, da to ni pravično in da so nas zavezniki izdali ter da je svet umazan, ampak kaj to pomaga? Fronta se le še pomika navznoter in tam je mesoreznica. Z močno podporo Bidna in evropskih prijateljev smo se že leto in pol umikali. Kaj se torej lahko zgodi zdaj, ko se je Amerika obrnila proti nam? Lahko podpišemo to slabo premirje zdaj ali pa nadaljujemo vojno in čez nekaj let podpišemo še slabše. Jaz vem, da nazaj ne grem, dokler je možnost, da me vpokličejo. Eno življenje imam, ne dam ga.«

Da ali ne? 

Kaj pa pravijo ugledni analitiki kot, denimo, Chatam House? Kakšni so pomisleki ob tem, da bi Ukrajino vrgli volkovom in jo prisilili v predajo? Če bi se Ukrajina predala ali pristala na izgubo ozemlja, bi to lahko spodbudilo Rusijo k nadaljnjim zahtevam in vojaškim posegom. Tako se je začelo obdobje Hitlerjeve agresije. Če bi Ukrajina popustila Rusiji, bi s tem potrdili, da je agresija uspešna metoda, kar bi lahko spodbudilo druge avtoritarne režime (npr. Kitajsko glede Tajvana). Manjše države v Evropi (npr. baltske) bi bile lahko naslednje tarče, saj bi Rusija videla, da Zahod ne bo učinkovito ukrepal. Ruska invazija je jasna kršitev Ustanovne listine Združenih narodov in budimpeškega memoranduma iz leta 1994, kjer je Rusija Ukrajini zagotovila varnostne garancije v zameno za njeno jedrsko razorožitev. Koliko bi sploh še lahko zaupali pravilom mednarodnega reda, pogodbam in dogovorom? Ruske sile so zagrešile številne vojne zločine, vključno z množičnimi poboji, mučenjem in deportacijami civilistov. Če bi se Ukrajina predala, bi bili milijoni Ukrajincev podvrženi etničnemu čiščenju. Tudi če bi se vojna »končala«, bi bil to dolgoročni konflikt z nenehnimi nemiri in represijo.

Težko je včasih biti pameten, ko gre za tako težka vprašanja. Ne bi pa smelo težko biti empatičen. Pri vsakem razmisleku bi najprej morali stopiti v čevlje tistega, o katerem se odločamo. Kako bi se odločili, če bi vojna bila tu, pri nas?