Osebni arhiv

V enem zadnjih lepih dni pred prvim spomladanskih deževjem sva z Janekom vzela v avto najino Cilko in smo jo mahnili na lepše. S Cilko je tako lepo potovati in se družiti! Med potjo zabava Janeka in ga tapka po ramenih, vedno pove kaj spodbudnega, vsepovsod se dobro znajde, vsaka malenkost jo navduši, o vsem in o vsakomer ima lepo mnenje, nikoli me ne komandira in se ne zgrozi, če se kje izgubimo, skromna je in vse ji je prav, ko upoštevamo Janekove potrebe, skrbi, da ni lačen in žejen, in zbira smeti na zadnjem sedežu avta … Vmes pove še kakšno obnovo knjige, ki jo je pravkar prebrala, pa zanimivo zgodbo o kom, ki ga jaz ne poznam, hehe.

Skratka, s Cilko tudi vsaka pot hitro mine! Tako smo se na lep sobotni dan vsi trije malo uredili in jo mahnili na prireditev Slovenka leta. Janek je vtipkal v navigacijo Brdo pri Kranju, in ker je bila ta pot zame prvič, sem takoj vedela, da bomo malo krožili, preden bomo našli cilj. Ja, no, kljub navigaciji! Ne čudite se, meni se to redno dogaja, kaj češ! Zato grem vedno na pot dovolj zgodaj.

Ko sem že omenila, da smo se uredili … Janek nima več težav s tem, da za takšne priložnosti karirasto srajco zamenja za enobarven pulover in obuje nove superge. Ko mu rečem: »Danes pripravi frišna oblačila,« hitro izbrska iz omare še majico in vse drugo. Kar sicer zvečer, ko prideva domov, spet roma v omaro, če nisem dovolj pozorna. S Cilko sva, tako rekoč iz naftalina, potegnili po najinem mnenju boljša oblačila, a obema ali pa vsem trem to sploh ni pomembno! Smo se pa veselili srečanja z nekaterimi ljudmi in programa, ki je vedno drugačen, aktualen, zanimiv, srčen in prisrčen, čustven in poveden …

Zdaj se moram pohvaliti, hehe, izgubili smo se samo enkrat, pa smo bili tako zgodnji, da smo se imeli čas v miru prilagoditi. Kar pomeni, da je tudi Janek izživel svoje vznemirjenje. In malo smo lahko poklepetali s prijaznimi obiskovalci prireditve, ki so prišli pozdravit Janeka. Dobro mu je dela pozornost, ki je je bil deležen.

Opazovala sem, kako je dobro, da se ljudje z njim pogovarjajo na običajen način in se nihče pri tem ne obremenjuje z mislijo, da mu v nekih izvidih piše, da je intelektualno na ravni štiriletnega otroka. Dragocene izkušnje, ki jih pridobiva ob takšnih priložnostih, mu omogočijo vedenje, s katerim ne izstopa. No, včasih pa ga navdušenje vendarle odpelje in ga izrazi na svoj način. A o tem malo več pozneje!

V dvorani si je naša mala delegacija izza hribov in dolin po ne vem kakšnem srečnem naključju prislužila sedeže precej blizu odra. Nihče izmed nas namreč ne seže v višino mnogo več kot dober meter in pol. Tako je tudi Janek imel k sreči dober razgled na oder.

Očitno ga je program strašno navdušil! Poslušal je z velikimi očmi in pozorno, pa ne samo to! Kar s celim telesom! Kar vzdigovalo ga je na stolu. In ob govoru predsednika vlade je celo mahal z rokami nad glavo. Kaj je želel s tem povedati? Hmmm … tega tudi jaz ne bom ugibala! Vsekakor pa je Janek eden tistih ljudi, ki najbolj odkrito, pošteno, z vsem svojim bitjem, brez skritih namenov govori, pa četudi brez besed, samo z govorico telesa, o svojih občutjih.

Najbrž tudi jaz nisem bila prav pozorna nanj, program je bil namreč strašansko dober in zanimiv. Opazovala sem vse tiste mlade ljudi na odru, posebno še Astrid Kljun, ter občudovala njihove sposobnosti in talente!

In občudovala sem vse tiste gospe, ki so si s svojimi talenti, sposobnostmi, voljo, človečnostjo, razumevanjem sveta, empatijo … prislužile nominacijo za naziv Slovenka leta. Ne glede, na katerem področju v družbi delujejo, prav vse vlagajo v svoje delovanje mnogo več kot samo svoje delo in čas. Večkrat tudi samo sebe!

Tako ste izbrali dragi bralci in bralke Jane. Mnogim vam je mar, zato ste predlagali in glasovali! Povedali ste, kaj je pomembno v družbi! Kaj je pomembno za vas, za ljudi! In kaj je to? Pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč, jih opogumljati, jih videti, nesebično podarjati lastne moči … Saj poznate tisto: nekdo pride k vam po moč in vi mu to moč poklonite.

In morda se je ta moč in energija vseh teh gospa vsaj za tisti večer prelila med vse nas. No, vsaj meni se je za trenutek tako zazdelo. Ko sem tam nekje zagledala predsednika vlade, je tudi mene vzdignilo tako kot prej Janeka. Ne, nisem nič mahala z rokami, hehe. Jaz lahko govorim, uporabljam besede. Tudi namesto Janeka. Zato sem ga vljudno ustavila in mu na kratko povedala o tem, kaj najbolj nujno potrebujeva z Janekom, pa ne le midva, da bova tisti čas, ki nama je še odmerjen, živela človeka dostojno življenje. Nič več in nič manj.

Razumel je, o čem govorim.

Zdaj, ko tole pišem, pa se sprašujem: kupi mojih milih prošenj, prosjačenj, razlag, dokazovanj …, pa ni nič pomagalo.

Bo tokrat drugače?

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 13, 1. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana