revija Jana

Oni dan, ko je še vedno deževalo in sem že zjutraj vedela, da ne bova naredila svojih pet tisoč korakov, sva se spravila v avto in odšla na vožnjo. Malo sem tvegala in nisem potisnila ključka z Janekovo glasbo v režo. K sreči! Na radiu je bila glasbena oddaja in predvajali so pesmi o mamah. Zelo različne zvrsti glasbe, naše in tuje pesmi. Predvsem pa takšne iz  arhiva, bi rekla, no, tudi mojega (dolgoletnega) arhiva, hehe.

Si lahko mislite, da se mi je ob kakšni pesmi storilo milo! In pomislila sem, da se me pesmi, ki so napisane v duru, nekako bolj dotaknejo. Za razliko od molovskih. Kdo bi vedel, zakaj!? Janeku pa je bila všeč tista o rožah za mamo.

Dolina Bavšica je bila prazna, dež je tolkel po šipah, v avtu je bilo toplo, glasnost sva malo navila in uživala! To so takšni trenutki v življenju, ko lahko človek vse drugo pozabi. Ko muzika preplavi dušo in možgane in tam ni več prostora za nič drugega kot lepe občutke. Ampak kot vemo: vse lepo enkrat mine in nič ni narobe s tem. Prižge se upanje in pričakovanje za … naslednjič.

Zvečer sva se družila, jasno, z Mišmašem: Janek v pižami ves srečen skoči na posteljo, pod žimnico se zasliši hrsk … kakšna letvica spet pade na tla … smejeva se. Odejo potegne pod brado in v svojih mehkih rokah s štrukljastimi prstki drži knjigo. Če sem še malo prej bila prepričana ali prepričevala samo sebe, da nocoj pa bova zamenjala repertoar … eh! Nimam srca! Besede, ki so na koncu jezika, pogoltnem, se zvrnem k Janeku na posteljo … še ena letvica pade na tla … Janek odpre knjigo in … gremo!

Seveda se čez dan nisva imela kje utruditi, hoja od kavča do mize in nazaj pač ni kakšno razgibavanje. Janek ni mogel spati. Ko je v pogovoru porabil vse besedišče, kar ga premore, sva pa začela peti. Eno pesem jaz in eno on, sva se dogovorila. Ampak takoj ko je prišel na vrsto, se ni mogel spomniti nobene pesmi! Katerokoli sem mu predlagala, pa je zatrdil, da jo je že zapel. Potem sem mu predlagala pesem Jaz pa grem na zeleno travco. Prvi stih je zdeklamiral, potem pa mrk. Spodbudila sem ga: »No, kaj bova jutri nabirala na travniku?« Pa je rekel: »Nabirala med!«

Takoj sem pomislila na njegovo Mojčico iz delovnega centra! Vso zimo so si kuhali zdravilne čaje v svoji delavnici in jih sladkali z medom, ki so ga čebele nabirale po Baški grapi. Je bil Janek v mislih z Mojco in svojimi prijatelji v delavnici, kuhal čaj in dodal žličko medu in mu je Mojca pripovedovala o pridnih čebelah, ki na travniku nabirajo med? Kdo bi vedel.

Naslednji dan se je za dežjem napovedovalo sonce. Še en dokaz, da midva nisva kot drugi, hehe. Ko je bilo slabo vreme, sva se imela lepo, čeprav večino ljudi slabo vreme spravi v ne ravno najboljšo voljo. In ono jutro, ko je prelepa zelena Soča spet napolnila svojo široko strugo in sva v zalivčku pod grmovjem zagledala celo laboda, ki je morda reševal svoje plavajoče gnezdo, ter so jutranji žarki sonca poplesavali kot kresnice po brzicah in med kupčki meglic nad vodo … sva se odpravila spet v laboratorij.

Ko sva bila nazadnje v Ljubljani in so Janeku odvzeli kri, potrpežljivo, a odločno, sem naredila fotografijo mesta vboda, gospa mi je tudi povedala, da se mora Janek nasloniti na stolu nazaj. Informacije so menda čas in denar, pravijo! Pa še kakšno muko lahko komu prihranijo! Potrjujem, potrjujem! A včasih še vedno niso dovolj, da bi bile zares koristne. Janek je mahal naokoli in se obupno boril proti vsemu! Vedela sem, da se ne bo nikogar zares dotaknil. Tako ali tako pa je ves svoj srd namenil meni. Neki trenutek je bila igla na pravem mestu, v pravi žili, kri je začela teči po cevki, Janek pa se je dvignil z naslonjala. Kri je nehala teči in tako se je vse prehitro končalo.

V glavi sem si ponavljala: pa kaj naj ubogi človek? Saj ne vem, na koga sem pravzaprav mislila. Na gospo, ki se je trudila odvzeti kri, na Janeka, ki ni zmogel, nase, ker je bilo vse zaman? Vsi trije smo bili prepoteni, ko smo se poslovili.

In potem še enkrat več! Janek je vedel, da ni uspelo. Težko mu je bilo, na stolu v čakalnici se je obrnil stran od mene in sklonil glavo! Kot da sva na smrt sprta, hehe. Potem je vstal in zaril glavo v stoječi obešalnik na hodniku. Da me v nobenem primeru ne bo gledal in da bo čim dlje stran od mene. Prijazne sestre v zdravstvenem domu so ga ogovarjale in tolažile.

Če bi lahko videla v njegove misli! Gotovo je vsakokrat jezen name, ker ga pač spravim v takšno situacijo, ko ga je strah in ne more tega strahu premagati. In po drugi strani bi mi verjetno tudi rad ugodil, če bi le zmogel.

Janek si potem kar hitro opomore, veste. Peljala sem ga v delovni center, po kosilu se je že prismejal do avta in me navihano gledal skozi šipo. Meni pa so ostale skrbi: bi preiskava krvi pokazala kakšno bolezen, kaj posebnega …

Morda pa so mu tokrat vsaj malo pomagali Mojčin čaj, med in čebele, ki so namesto naju nabirale med po travnikih.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 14, 8. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana