Šimen Zupančič

Na dvorišču gasilskega doma v Škofji vasi so jedli kari, plesali tradicionalne plese in se pogovarjali o usodi, ki je te preproste in sončne ljudi, ki postajajo hit med slovenskimi delodajalci, pripeljala izpod Himalaje ob vznožje Triglava.

S spokojnostjo človeka, ki je prepričan, da je že (korektno) opravil zadano nalogo, zrem na vesele obraze okoli sebe. Po dobrih dveh urah druženja in zbiranja pričevanj za Jano ter po treh slastnih kosilih, ki jih nisem imel ne pravice, še manj pa želje zavrniti, leno mežikam v sonce kakor nažrt piton, zadovoljen s seboj in svetom. S poslednjim »in videl je, da je dobro« pogledom tako še enkrat preletim prizorišče piknika in se že zasučem na peti, da bi krenil proti avtu, ko me nekdo potrka po rami.

»Prosim, tja,« me prijazno pozove možak z mikrofonom v roki in pokaže proti praznemu stolu poleg starejšega odličnika, v katerega so uprti pogledi kakšnih sto, dvesto ljudi, posedenih na klopcah na dvorišču. Seveda ne morem zavrniti dobrohotnega poziva – in tako se namesto domov napotim na častno mesto med voditelji nepalske skupnosti v Sloveniji.

Šimen Zupančič

Ko sedem, na sebi jasno čutim radovedne, pričakujoče poglede. Potegnem vase nabuhli vamp in v mislih poprosim muhasto usodo za dve reči: da ne bi trajalo dolgo in da mi ne bi bilo treba imeti govora; to slednje v svoji molitvi poudarim še posebej jasno. Toda višja sila ima tisti dan z menoj drugačne načrte, sploh pa ni nič težko, kadar si med prijatelji.

Sanjski kader slovenskih delodajalcev

Piknik tukajšnje nepalske skupnosti, zbrane pod okriljem organizacije NRNA Slovenija, je dva dni pred začetkom nepalskega novega leta 2082 pri gasilskem domu v Škofji vasi pri Celju. To ni prvo tovrstno druženje, zagotovo pa je najbolj množično doslej.

Kajti kot mi kmalu po prihodu razložijo gostitelji, medtem kot družno mlatimo kari s čičeriko, se število ljudi, ki izpod Himalaje prihajajo na južno stran Alp v iskanju boljšega življenja, zadnja leta skokovito povečuje. Tako danes v Sloveniji menda živi in dela že okoli tri tisoč Nepalcev in Nepalk, povečini gre za fizične delavce in delavke. »Moški v glavnem delajo v gradbeništvu, pa kot varilci in upravitelji strojev v avtomobilski industriji, ženske pa so predvsem kuharice in sobarice po hotelih,« mi pove 31-letni Ikesh Maharjan.

Bistri, uglajeni mladenič je med izjemami, ki potrjujejo pravilo: s prijateljema Santosom in Krišno je pred nekaj leti prišel v Maribor študirat strojništvo; po študiju je magistriral na angleški univerzi Hull in se zaposlil kot inženir v obratu avstrijskega avtomobilskega podjetja v Slovenski Bistrici. Tega so sedaj zaprli, a avstrijski lastniki so prepoznali potencial nepalskega »čudežnega otroka« in Ikeshu priskrbeli odgovorno in temu primerno plačano službo na sedežu podjetja v Salzburgu.

Šimen Zupančič

Na splošno menda velja, da imajo slovenski, pa tudi preostali evropski delodajalci Nepalce bistveno bolj v čislih kot delovno silo iz drugih manj razvitih držav. »Smo delavni in prilagodljivi, nobeno delo se nam ne zdi pretežko, z vsemi v kolektivu se razumemo in vedno smo dobre volje,« z nasmehom zatrdi Bišnu, ki je v Slovenijo prišel pred osemnajstimi meseci s skupino štirih mladih sovaščanov.

Zaposlili so se v lesnem obratu pri Velenju, na novoletni žur pa prišli z avtom, ki jim ga je posodil eden od slovenskih sodelavcev. Da dečko ne trosi praznih floskul, mi postane jasno po vsega nekaj minutah, kolikor vsi skupaj potrebujemo, da se šalimo in pogovarjamo, kakor da smo se v otroštvu skupaj kopali v isti banji – če ne bi tolkli angleščine in bi zaprl oči, bi bogami lahko pomislil, da sedim v družbi »pjebov« iz domačega zakotja.

Kako se po slovensko reče hvala: »Jebi se!« 

In preden bi kdo v bralstvu o njih pomislil, da gre nemara za specifično vrsto ekonomske imigracije, ki je zainteresirana predvsem za dobrobiti slovenske socialne države in čare tukajšnjega ženstva, naj mu odgovorim z znamenitim srednjeveškim reklom: Sram naj ga bo, kdor si ob tem kaj slabega misli! Kajti tile prisrčni kmetiči v Slovenijo niso zašli na izlet, temveč kot garači opravljajo najtežja dela, da pa bi komu kaj vzeli ali koga izigrali, jim sploh na misel ne pride – kot globoko verni hindujci in budisti prav dobro vedo, da zmore biti karma prislovično svinjče, ki večkratno kaznuje podle nakane.

Še manj si želijo ostati ločeni od širše slovenske skupnosti ter kolonizirati našo veleslavno tradicijo s svojimi šegami in prepričanji. Nasprotno, kot državljani ene najbolj narodnostno pisanih držav na svetu so se Nepalci in Nepalke še zdavnaj naučili spoštovati in sprejemati vse oblike človečnosti.

Ta krotki narod je odprt tako navznoter kot navzven, kar vam bo potrdil vsakdo, ki je kdaj potoval po njihovi domovini in doživel, da so si ljudje na deželi zanj trgali obrok od ust ter ga častili dobesedno kot božanstvo. In čeprav si v Sloveniji seveda ne morejo obetati docela recipročnega odnosa, se Nepalci ne želijo zapirati znotraj lastne skupnosti, temveč jih nič ne osreči bolj kot druženje s Slovenci in spoznavanje naše tradicije.

Šimen Zupančič

»Evo, kliče me moj slovenski frend,« prekine debato Suman, eden od članov našega kari omizja, in izvleče piskajoči »cegel«. »Kva zdej, črnc!« zatuli bradati gorenjski bedanec na zaslonu in Nepalec se zareži v odgovor na prijateljsko zbadanje – očitno je, da to počneta ves čas. Ko je Suman ves negotov in preplašen nastopil službo picopeka v gostišču pri Bledu, ga je prav ta prijatelj vzel pod perut in mu pomagal, da se je hitro vključil v novo okolje. Bil je tudi tako velikodušen, da ga je prvi podučil, kako se na Slovenskem človek zahvali – in Suman je nekaj dni ves ponosen na novo pridobljeno znanje na vsako najmanjšo prijaznost odgovarjal, kot ga je bil naučil šaljivec: »Jebi se!«

Od Himalaje pa do Triglava

Kljub temu pa Nepalcem in Nepalkam v Sloveniji še zdaleč ni lahko. Samo predstavljajte si: takole zapustiti svoj dom in se podati na drug konec sveta, zamenjati družino in domačo vasico za kulturo, ki je od tvoje tako oddaljena kot Mars. Marsikoga na dolgo pot poženejo isti vzgibi, kot so pred stoletji vodili sinove slovenskih mater, da so kot pustolovci in lovci na srečo odhajali v Ameriko, za katero se je tedaj govorilo, da tam denar leži na cesti.

»Nepalske družine imajo povečini več otrok, izobrazbo in primerno službo, da jih preživljajo, pa imajo samo najstarejši. Drugi imajo na izbiro: ali ždijo za pečjo in se počutijo nekoristne ali pa gredo v tujino in skušajo zaslužiti dovolj denarja, da ga pošiljajo domov,« pripoveduje 35-letni Badri.

Šimen Zupančič

Da njihovi sinovi in hčere sploh pridejo na zahod, morajo družine nemalokrat vreči na kup vse svoje prihranke, da lahko plačajo domačim in evropskim kadrovskim agencijam, ki jim odirajo kožo s hrbtov; s svojimi provizijami nabijejo ceno za iskanje službe v Sloveniji tudi na deset tisoč evrov. Torej pravo premoženje za pravico, da prideš iz države tretjega sveta v prvi razred globalizacije in se tam udinjaš kot topovska hrana kapitalizma v službah, ki so domorodcem pod častjo.

Pa vendar se ti božji voleki ne pritožujejo nad ničimer; kogarkoli vprašam, mi z bleščečim nasmehom pove, kako navdušen je nad Slovenijo, ki da je čudovita dežela, v marsičem podobna ljubljenemu Nepalu – samo gore so bojda malo prenizke. Navdušeni pa so tudi nad Slovenci, ki jih vsi po vrsti opišejo kot prijazne, srčne in odprte ljudi, s katerimi nima prav nihče niti ene slabe izkušnje. To se mi zdi tako neverjetno, da nekajkrat preverim, ali govorimo o istem narodu.

Pa vendar se ti božji voleki ne pritožujejo nad ničimer; kogarkoli vprašam, mi z bleščečim nasmehom pove, kako navdušen je nad Slovenijo, ki da je čudovita dežela, v marsičem podobna ljubljenemu Nepalu – samo gore so bojda malo prenizke.

Nepalska dobrota se izkaže

»Srečen sem!« mi v knjižni slovenščini pove Badri, ki je v naše loge prišel pred 11 leti. »Živim v kraju, ki je tako lep, da turisti plačujejo, da pridejo sem – zakaj bi torej sanjal o čem lepšem? Tukaj imam gore, tukaj so služba, prijatelji, dom …« Večina Nepalcev sicer načrtuje, da se bodo nekoč vrnili domov, Badri pa je predstavnik naraščajočega števila tistih, ki so pod Alpami že pognali korenine in se docela vključili v slovensko skupnost: marsikateri si je tukaj tudi že ustvaril družino.

Med njimi je mladi Krišna, ki v Mariboru zaključuje študij za strojnega inženirja. Svojo slovensko ženo je spoznal, ko je prišla na treking v Nepal, kjer je tisti čas delal kot gorski vodnik. Njuna triletna hči, cuker, da malo takih, je kot živi simbol nepalsko-slovenskih vezi svojevrstna zvezdica piknika.

Šimen Zupančič

Za boljšo predstavo o tem, za kakšne ljudi gre, naj bo naslednja anekdota. Ko so poleti 2023 dobršen del Slovenije zalile poplave, je zastopnik NRNA Slovenija Birman Shrestha presunjen ob objavi nekega moškega na Facebooku naslednje jutro vzel v roke mobitel in v manj kot uri sestavil delovno brigado. Z dvema kombijema je krenila na pomoč poplavljenemu revežu in njegovi družini. Nepalski udarniki, vajeni žuljev na rokah, so brez predaha lopatali mulj – ganjeni domačini so jokali.

»Mi smo sočutni ljudje, vedno pripravljeni stopiti skupaj in pomagati vsakomur, ki to potrebuje,« skomigne z rameni Shrestha, kakor da je to najbolj samoumevna reč pod soncem. »Vsak izmed nas je človek in vsakomur se po žilah pretaka kri iste barve.«

Žive naj vsi narodi

To zavest nemara najbolje pooseblja starosta slovenske nepalske skupnosti, častni konzul Nepala Aswin Kumar Shrestha, ki je v Ljubljano prišel kot Titov štipendist leta 1966. Vitalni, tršati možak s prodornimi temnimi očmi, ki deluje 20 let mlajši od svojih 81 let, je nekakšen veliki oče svojim rojakom, ki pridejo v Slovenijo – pomaga jim z nasvetom, prijazno besedo in predvsem zgledom.

Šimen Zupančič

V desetletjih, ki jih je preživel tukaj, je obogatil to okolje kot družinski človek (z ženo Slovenko imata že štiri vnuke) in kot profesor na magistrskem študiju na mednarodnem centru za promocijo podjetij. Ključni nasvet, ki ga polaga na srce nepalskim rojakom? »Če želijo, da jih tukajšnji ljudje spoštujejo, se morajo pač naučiti slovenskega jezika. Že res, da je težko, a kjer je volja, tam je pot.«

Ta pot je dolga okoli 6.400 kilometrov in polna izzivov, pa vendar po njej uspešno stopa čedalje več ljudi. Na primer genialni, skromni Ikesh, ki je v Sloveniji prišel do visoke izobrazbe in se sedaj odpravil naprej na zahod. Pa njegov najboljši prijatelj Santos, prav tako strojni inženir, sicer pa zasanjani kodrolasec, ki je napisal že več kot 500 pesmi v nepalskem jeziku, nedavno pa je začel ustvarjati še v angleščini. In tretji član njihove deteljice, Krišna, ki študij združuje z vlogama partnerja ter očeta. Sproščeni in umirjeni Badri, ki je z gorenjskimi prijatelji prelazil že večino slovenskih gora.

Moja kari tolpa okoli Bišnuja, Sumana in nepalskega rokometnega reprezentanta Keshava, ki sem ga tisti dan nagovarjal, naj vendar gre na preizkus v klub v Velenju. Pa blaga Gita, ki jo je v Slovenijo pripeljala ljubezen, sedaj pa dela kot čistilka in vsake toliko časa povabi svojo šefico na specialitete nepalske kulinarike.

Šimen Zupančič

Tisti dan na proslavi novega leta 2082 zaigrajo obe himni, nepalsko in slovensko. Prva je preprosto radostno žuborenje, ki slavi preseganje razlik (»Stkani iz stotin cvetic, vsi smo šopek, ki je Nepal«), druga je bučeča izpoved malega naroda, ki želi biti opažen in pomemben.

Ko jih takole gledam, kako dostojanstveno stojijo ob zvokih Prešernove Zdravljice z rokami pred seboj, slovesno spoštljivi, so mi ljubi, kot je ljub lahko le človek človeku – kakor moji lastni ljudje. In ko me slednjič vendarle zadene neizbežna usoda, da moram na koncu slavja stopiti prednje in jim nameniti nekaj jecljajočih besed, jim dam to tudi vedeti.