Profimedia

Če je prehranska varnost strateškega pomena, je zemlja prav tako. Zato je v nacionalnem interesu, da zaščitimo kmetijska zemljišča. S tem pa imamo v Sloveniji že nekaj časa hude težave. S prostorom se pri nas itak ravna po domače, odvisno, v kateri občini si doma in kdo so tvoji prijatelji – vsaj tako bi lahko strnili naše pogovore z različnimi sogovorniki. Sogovornica iz podjetja, ki se ukvarja s prostorskim načrtovanjem, se s sodelavci sicer trudi, da delajo strokovno, a doživljajo pritiske naročnikov. Posebej težko je delati na Primorskem, kjer je bitka za zemljišča srdita.

Špekulacije in fiktivne hipoteke

Da so pritiski na kmetijsko zemljo na Obali izjemni, potrdi kmetica Nina Froggatt iz Seče. Na lastni koži je izkusila, kako se izigrava zakone in obide predkupno pravico, ki ji kot kmetici in sosedi želenega zemljišča pripada. Res meri le 600 kvadratnih metrov, a je na Obali tudi takšen kos dragocen, saj zemlje za širitev kmetijske dejavnosti praktično ni. »Cene zemljišč pri nas so visoke in se tudi umetno zvišujejo. Konkretno zemljišče ima ceno 120 evrov na kvadratni meter! Na Obali je 70 evrov za kvadratni meter postala običajna cena za kmetijska zemljišča, medtem ko je drugod od pet do deset evrov. Zato se dogajajo razne špekulacije. Prodajalci tega zemljišča so oglaševali ceno 35.000 evrov, a so v dodatnih pogojih navedli, da je treba poplačati še hipoteko v vrednosti (dodatnih) 35.000 evrov. Tako od prodaje plačajo pol manj davka, to je en vidik, drugi pa je odvračanje kupcev. Menim, da je to namenski manever, ker so hipoteko vpisali le tri mesece pred prodajo zemljišča. In kdo je še interesent za nakup tega zemljišča poleg mene? Hipotekarni upnik. Tisti, ki jim je posodil denar.«

Zaradi tega se je pritožila na upravno enoto, a zanje to ni sporno, saj dodatni pogoji niso opredeljeni. »Pritožili smo se še ministrstvu za kmetijstvo in to je pritrdilo, da imam prednost pri nakupu.«

Obala brez kmetov? 

Froggattova upa, da nekako le pridejo do te zemlje brez tožbe, se je pa zapletlo s posojilom. Za sredstva so se obrnili na Slovenski regionalni razvojni sklad, kjer ponujajo kmetom za nakup zemljišč posojila po ugodnih pogojih, a za zemljišče s hipoteko in nerazumno visoko ceno posojila ne odobrijo. Tudi na banki, kjer načeloma ponujajo ugodnejša posojila za kmetovalce, ne želijo vstopati v tako zapletene posle. »Na koncu si prisiljen vzeti gotovinsko posojilo po višji obrestni meri – tako zapleteno je to.« V čem vidi rešitev? »Morda bi moral zakon določati uradno cenitev zemljišča, zdaj velja prosti trg. Saj razumem, da bi bila kljub temu prodajna cena višja, ampak dvakrat ali trikrat, ne pa tolikokrat! Če se zemljišč ne bo zaščitilo in dalo kmetu možnosti nakupa pod določenimi pogoji, nas bo takih, ki na Obali dejansko živimo od kmetijstva, ostala samo še peščica.«

Zemljo kupujejo po vsej državi! 

Navedeni primer z Obale se ujema s pripovedjo sogovornice, prav tako kmetice, z drugega konca Slovenije. Tudi njej se je zgodilo, da je kupec brez predkupne pravice za nakup kmetijske zemlje izvedel manever: navidezno posodil denar kmetu, v resnici pa je zemljo od njega s tem zneskom že kupil, a ni bil zaveden kot kupnina, temveč posojilo. Tako je dobilo zemljišče zaznamek oziroma plombo in s tem upnik avtomatsko prednost pri nakupu. Tako špekulanti zaobidejo zakon o kmetijskih zemljiščih. »Takih in podobnih zvijač je veliko. Ti, ki imajo sredstva, niso ne od levih ne od desnih, z vsemi so v dobrih odnosih, nikoli jih ne vidimo v medijih, o njih vemo bore malo. Se ne izpostavljajo, imajo pa prave prijatelje in sredstvo, ki odpira vsa vrata – denar. Zemlja jih zelo zanima, kupujejo jo po vsej državi, celo po zakotjih, kjer si ne bi mislili. Zakaj? Prvič, ker računajo na postavitev sončnih elektrarn na kmetijskih zemljiščih, in drugič, ker si za določena območja obetajo, da bodo sčasoma postala zazidljiva. To bodo dosegli tudi z lobiranjem.«

Rešitev kritična sogovornica vidi v tem, da je treba kmetijsko zemljo dati na razpolago tistim, ki jo res obdelujejo in pridelujejo hrano. Prav tako subvencije. Vsem se to zdi racionalno in smiselno, a do konkretnih potez nikoli ne pride. Zakaj? »Pri nas se vedno najde kdo, ki pozna nekoga ... Poznam primer iz ene od občin, ko je nekdo do nezavesti izsiljeval župana, da je parcela postala zazidljiva. In uspel. To so zelo grde zgodbe.«

Zemljišča že v ustavi

Kmetijsko ministrstvo se seveda zaveda, da so kmetijska zemljišča steber prehranske varnosti in jih je treba zavarovati. V Sloveniji imamo le za četrtino ozemlja kmetijskih površin, izgubljamo jih zaradi pozidave in zaraščanja. »Če smo znali zaščititi vodo, moramo znati zaščititi tudi zemljo,« je na strokovnem posvetu oktobra lani povedala ministrica Mateja Čalušić. Zaščito nam nalagata tako Ustava RS (da so kmetijska zemljišča posebej varovana) kot resolucija evropskega parlamenta – kako pa jih zaščititi, je po pogovoru z nekaj sogovorniki iz kmetijske stroke in prakse drugo vprašanje.

Pristojno ministrstvo predlaga zvišanje odškodnine za kmetijsko zemljo. Zaradi njene pozidave zdaj na leto pobere le povprečno 2,5 milijona evrov odškodnine, z novelo zakona o kmetijskih zemljiščih bi se odškodnina bistveno povišala. Na primer, investitorja bodoče industrijske cone v občini Kočevje bi namesto 40.000 evrov po novem zakonu odškodnina za zemljišče stala 700.000 evrov, so povedali za Dnevnik. Vprašanje, ali bo ministrstvu tak predlog uspelo spraviti v proceduro, če pa ga mnogi investitorji, župani, gradbeniki in arhitekti dojemajo kot veliko razvojno zavoro.

Bomo jedli zgradbe?

Podatki dejanske rabe zemljišč iz leta 2022 kažejo, da se je iz kmetijskega zemljišča v pozidano ali v zaraščeno spremenilo 8.568 hektarov kmetijskih zemljišč, to je 857 hektarov na leto. Z drugimi besedami: na izgubljenih travniških površinah (7.540) bi lahko pridelali toliko mesa, da bi prehranili 150.800 ljudi, z izgubljenih 750 hektarov njiv pa bi dobili toliko kruha, da bi nahranili 80.400 ljudi. Z 280 hektarov trajnih nasadov bi dobili 11.200 ton jabolk – za 746.000 ljudi.

Sogovornica, ki kmetijsko problematiko dobro pozna, pravi, da se pozidava najboljša kmetijska zemlja, v glavnem na ravnini, v hribih pa se zarašča. Trdno je prepričana, da moramo kmetijska zemljišča ohranjati za kmetijsko pridelavo. In če vemo, da 60 odstotkov hrane pridelajo srednje veliki in mali kmetje, jih je treba podpreti z ukrepi, da bodo vztrajali in ne shiranih žepov obupali. Da denar z razpisov je, smo v Jani že pisali, ampak kaj ko mali kmetje ob pričakovanju birokracije raje primejo za vile in gredo v hlev. Brez ustrezne pomoči in znanja so, zato pa na valu javnega denarja jahajo veliki in posledično še trgovci s kmetijsko opremo in mehanizacijo ter gradbeniki.

Zidak in šop evrov – pa dober tek!

Profesor Andrej Udovč s katedre za agrometeorologijo, urejanje kmetijskega prostora ter ekonomiko in razvoj podeželja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani pravi, da je največji problem kmetijskih zemljišč velika konkurenca z drugimi dejavnostmi. »Od infrastrukture do individualnih gradenj – vsi ciljajo na kmetijske lokacije. Se bojim, da bistvene razlike niti nov zakon z višjimi odškodninami ne bo prinesel, saj je donosnost zemljišč, potem ko se jim spremeni namembnost, še vedno dovolj velika, da bodo investitorji pripravljeni plačati odškodnine.«

Za zaščito kmetijskih zemljišč bi se po njegovem moral zgoditi premik v načrtovanju – stran od kmetijskih zemljišč. »Četudi se trudijo, pa je načeloma vsa infrastruktura, tudi komunalna, vezana na trenutno rabo prostora, ki je na bivših kmetijskih zemljiščih, in veliki premiki stran so predragi.« Zato se širjenje mest nadaljuje pač po kmetijski zemlji, za degradirana območja in njihovo komunalno opremljenost bi porabili preveč denarja. Morda si ob krizi na krožnik postrežemo kar šop bankovcev, pa še kakšen zidak zraven?!

O tem, kako ščitijo kmetijska zemljišča v tujini, Udovč razloži, da zelo različno. »In odvisno od tega, kako malo prostora imajo na voljo. Pri tem smo v Sloveniji zelo omejeni, ker imamo v vseh pogledih malo primernega prostora in moramo imeti zelo visoke omejitvene kriterije, kar pa nikomur ni všeč. Ponekod lahko lastniki zemljišč sami ponujajo svoja zemljišča za razvoj – del po polni tržni ceni, del pa občini po polovičnem znesku ali manj. Tudi pri cestah pri nas uberemo najcenejše trase, ki po navadi potekajo po ravninah in žrtvujejo kmetijsko zemljo. Kako se bomo odločili? Kaj se nam zdi pomembnejše? Država bi preprosto lahko rekla, da se tega ne gre – navkljub dražji gradnji, to je družbena cena. Iskati je treba druge načine, kako izpeljati gradnjo – že če pogledamo avstrijsko avtocesto od Beljaka do Salzburga, je ta speljana po dolini, a dvignjena na mostove in galerije. Zemljo so ohranili.«

Z zapisom v ustavo še več težav? 

Se bomo morali tudi za kmetijsko zemlji boriti kot za vodo in jo vpisati v ustavo? Tako sogovornik kmečki aktivist kot profesor Udovč temu nista naklonjena. »Se bojim, da bi s tem povzročili še več težav. Ustavna zaščita je zelo trda, če bi jo lahko sploh dosegli; razvoj pa gre naprej in potrebe po rabi kmetijskih zemljiščih se bodo pojavljale – na drugih področjih si lahko zaradi prevelike zaščite nakopljemo resne težave. Dobro bi bilo, ko bi našli način sodelovalnega razvoja – da ne bi vsi grebli po tistem, kar je najboljša zemlja in za gradbene stroške najcenejša, temveč bi veljal razumen sistem dogovora. Da bi se zavedali, da je določena območja pač nujno ohraniti,« sklene Udovč.