Shutterstock

V UKC Ljubljana kirurgi zadnjih pet let operirajo več organov naenkrat. Pri tem si pomagajo z robotom. To za bolnike pomeni eno operacijo namesto dveh, manj ležanja na oddelku intenzivne nege, tudi mesece krajše okrevanje in ne nazadnje manjše brazgotine. Taki posegi so v Evropi zelo redki, izvajajo jih samo vrhunske univerzitetne ustanove in še te, največje, le okoli deset na leto. Naša največja bolnišnica se lahko na tem področju pohvali z vrhunskimi rezultati in vrhunskimi strokovnjaki. Dva od njih, doc. dr. Simon Hawlina in doc. dr. Jan Grosek, sta delila z nami svoje bogate izkušnje.

Sašo Švigelj

Nihče ne gre domov, ker je končal

Doc. dr. Jan Grosek, dr. med., s kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo Kirurške klinike v Ljubljani, in doc. dr. Simon Hawlina, dr. med., s kliničnega oddelka za urologijo te iste klinike, sta že uigrana ekipa. To je pri večorganskih operacijah velik plus, saj delo ni tako, da ko en konča, drugi začne. Vsaj ne vedno. »Od primera do primera se odločamo, kdo bo začel in kdo naredil drugi del operacije. Včasih se izmenjujemo, včasih zaključek naredi eden, včasih drug. V vsakem primeru smo do konca v operacijski sobi vsi,« pove dr. Grosek. Dr. Hawlina pa doda, da so operacije nepredvidljive, zapleti pa mogoči na vsakem koraku. »Pri taki operaciji vsekakor nisi zraven le nekaj ur, cel dan si vzameš.«

Usklajevanje in načrtovanje pa se začne že veliko prej. »Z vsakim takim bolnikom se temeljito pogovorimo, pregledamo slikovno diagnostiko ter naredimo načrt operacije in zdravljenja. Začne se že s tem, v kakšnem položaju bo bolnik, kje bomo naredili luknje, skozi katere bomo operirali, in vse do zadnjega šivanja,« razlaga dr. Grosek. Nekaj organizacijskih pogovorov vsaka operacija vsekakor terja.

Je pri takem delu pomembno, da se kirurga razumeta tudi osebno, zunaj operacijske dvorane? »Vsekakor pomaga,« pokima dr. Grosek. »Midva se že dolgo poznava in sva uigrana ekipa. Skupaj sva delala že na odprtih operacijah. Veva, kako drugi dela, kaj pričakuje.« »To je že avtomatizem,« dodaja dr. Hawlina. »Postaneš utečena in homogena ekipa, kjer delo teče gladko.« Seveda bi bilo vse narejeno, kot je treba, tudi če bi delala s kom, ki jima ni pretirano simpatičen, kirurg se pač osredotoča na delo, a imeti ob sebi kolega, s katerim se družiš tudi sicer, je pa še posebej prijetno.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 16, 22. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana