Šimen Zupančič

Na dvorišču gasilskega doma v Škofji vasi so se dva dni pred začetkom leta 2082 po njihovem koledarju zbrali pripadniki in pripadnice hitro rastoče nepalske skupnosti v Sloveniji. Jedli so kari, plesali tradicionalne plese in se pogovarjali o usodi, ki je te preproste in sončne ljudi, ki postajajo hit med slovenskimi delodajalci, pripeljala izpod Himalaje ob vznožje Triglava.

S spokojnostjo človeka, ki je prepričan, da je že (korektno) opravil zadano nalogo, zrem na vesele obraze okoli sebe. Po dobrih dveh urah druženja in zbiranja pričevanj za Jano ter po treh slastnih kosilih, ki jih nisem imel ne pravice, še manj pa želje zavrniti, leno mežikam v sonce kakor nažrt piton, zadovoljen s seboj in svetom. S poslednjim »in videl je, da je dobro« pogledom tako še enkrat preletim prizorišče piknika in se že zasučem na peti, da bi krenil proti avtu, ko me nekdo potrka po rami. »Prosim, tja,« me prijazno pozove možak z mikrofonom v roki in pokaže proti praznemu stolu poleg starejšega odličnika, v katerega so uprti pogledi kakšnih sto, dvesto ljudi, posedenih na klopcah na dvorišču. Seveda ne morem zavrniti dobrohotnega poziva – in tako se namesto domov napotim na častno mesto med voditelji nepalske skupnosti v Sloveniji.

Šimen Zupančič

Ko sedem, na sebi jasno čutim radovedne, pričakujoče poglede. Potegnem vase nabuhli vamp in v mislih poprosim muhasto usodo za dve reči: da ne bi trajalo dolgo in da mi ne bi bilo treba imeti govora; to slednje v svoji molitvi poudarim še posebej jasno. Toda višja sila ima tisti dan z menoj drugačne načrte, sploh pa ni nič težko, kadar si med prijatelji.

Sanjski kader slovenskih delodajalcev

Piknik tukajšnje nepalske skupnosti, zbrane pod okriljem organizacije NRNA Slovenija, je dva dni pred začetkom nepalskega novega leta 2082 pri gasilskem domu v Škofji vasi pri Celju. To ni prvo tovrstno druženje, zagotovo pa je najbolj množično doslej. Kajti kot mi kmalu po prihodu razložijo gostitelji, medtem kot družno mlatimo kari s čičeriko, se število ljudi, ki izpod Himalaje prihajajo na južno stran Alp v iskanju boljšega življenja, zadnja leta skokovito povečuje. Tako danes v Sloveniji menda živi in dela že okoli tri tisoč Nepalcev in Nepalk, povečini gre za fizične delavce in delavke. »Moški v glavnem delajo v gradbeništvu, pa kot varilci in upravitelji strojev v avtomobilski industriji, ženske pa so predvsem kuharice in sobarice po hotelih,« mi pove 31-letni Ikesh Maharjan.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 16, 22. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Šimen Zupančič

revija Jana