Jure Kljajić

Katoliška cerkev sama po sebi seveda ni institucija, ki bi temeljila na slabih načelih. V tem ogromnem, težko preglednem konglomeratu na milijone dobrih ljudi še vedno deluje v duhu evangelija – kakor je za tolikšno množico normalno, pa v njej najdemo tudi patološke osebnosti, in to celo na zelo visokih, če ne kar vedno višjih položajih. Med njimi je, po vsem sodeč, spolni predator Marko Rupnik, čigar primer dokončno potrjuje, da se mora RKC nujno posodobiti in soočiti z zlom v lastnih vrstah, če ne želi, da jo slednjič preraste plesen.

Katoliška cerkev je po seriji škandalov po vsem svetu naredila pomembne korake v smeri ničelne tolerance do spolnih zlorab, očitno pa delo še zdaleč ni končano. Kajti odkar je slovenski nekdanji jezuit in cerkveni zvezdniški mozaicist položil roko na prvo izmed več deset redovnic, je minilo že vsaj 33 let, pa vendar njegovo sprevrženo početje še vedno ni ustrezno kaznovano. Vse doslej namreč Vatikan – organizacija, ki obstaja že dobri dve tisočletji – preprosto ni razpolagal z ustreznimi mehanizmi, kar je Rupnik znal izkoristiti. Zavedajoč se, da je po cerkvenem pravu posilstvo opredeljeno zgolj kot penetracija, naj bi nemočne in psihološko povsem zmanipulirane nune silil, da ga zadovoljujejo na vse druge načine.

Modri stari možje v Vatikanu, ki naj ne bi vedeli, kaj je seks, so se praskali po glavah in skušali škandal pomesti pod preprogo z razglasom, da je zadeva zastarala. Zato so ženske, ki bodo za vedno čutile, kaj je zloraba, šle v akcijo. V začetku decembra 2022 so italijanski mediji, specializirani za poročanje o Vatikanu, objavili anonimni pričevanji dveh nekdanjih Rupnikovih redovnic. Pod pritiskom javnosti je cerkveni vrh preklical zastaranje primera in počasi, počasi nadaljeval postopke proti poskočnemu patru. Šele pred dobrima dvema tednoma so tako sporočili, da bodo prav za Rupnika ustanovili posebno sodišče in posodobili predpise tako, da bo pojem »duhovne zlorabe« po cerkvenem pravu postal kaznivo dejanje – vse doslej tega ni bilo. Afera je torej tolikšen precedens, da je ena najstarejših in najbolj rigidnih institucij na zemeljski obli zaradi nje znatno spremenila svoj ustroj.

Vsak veliki vatikanski škandal pa je treba razdelati tudi upoštevaje boj med dvema ključnima strujama znotraj globalne korporacije, imenovane RKC. Prva so naprednjaki, ki želijo cerkev postopoma posodobiti, druga pa konzervativci, ki ščitijo svoje pozicije moči. Nosilec liberalnih idej je predvsem jezuitski red, ki je s papežem Frančiškom prvič v zgodovini prevzel prestol Katoliške cerkve, česar stare strukture ne morejo pozabiti. Spopad med njima je silovit – Frančišek je napovedal vojno »hudičevim služabnikom« v Vatikanu, medtem ko njegovi nasprotniki tudi v Sloveniji trdijo, da ni pravi papež, da nima teološke izobrazbe, da ima trdo roko, da se požvižga na nauk … Slednjim so v vojni proti jezuitskemu redu in njegovemu papežu orgije jezuita Rupnika prišle kot naročene. Ob tem bežno dodajmo, da je tudi drugi izmed obeh doslej največjih škandalov slovenske RKC – škandal s holdingoma Zvon Ena in Dva – prišel v javnost z anonimnimi dopisi, objavljenimi v italijanskih občilih.

Ne glede na vse bi morali verniki in vernice, ki so resnična duša vsake cerkve, moliti in tudi zahtevati, da bodo zlorabljene redovnice doživele svojo pravico. In še, da bo škandal spodbudil Vatikan, da bo cerkev končno odprl za ženske in jih spustil na vodilne položaje. Kajti bistvo vsake zlorabe je v neprimernem okoriščanju močnejšega s podrejenim(i), in če želi RKC ženske dokončno zaščititi, jim mora dati moč. Šele ko bodo lahko Kristusu služile ne le kot redovnice, temveč tudi kot duhovnice, škofinje, članice preiskovalnih komisij in cerkvenih sodišč in – zakaj pa ne – nekoč tudi papežinje, bodo ženske znotraj RKC varne pred »duhovnimi« in vsemi drugimi zlorabami.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 14, 8. april 2025.

revija Jana