Vasja Jager

Na pogorišče nekdanjega Tama v Mariboru se stekajo ljudje od blizu in daleč, tudi iz tujine. Prihajajo v prostor izven tega časa, v analogni svet častne besede in roke, da iz dlani v dlan zapravijo ali pa zaslužijo kakšen evro, se podružijo, dotaknejo preteklosti in pokažejo srednji prst Temuju, Alibabi in drugim malikom brezdušnega spletnega nakupovanja.

V drugi prestavi se počasi vozim naokoli in izmikam gručam pešcev in voznikom, ki prav tako kot jaz nestrpno krožijo v iskanju parkirnega prostora. Ura je šele devet zjutraj, toda celotno območje poslovne cone Tezno je že dodobra preplavljeno z obiskovalci. Pazeč, da katerega od njih ne prilepim na odbijač, se postopoma prebijam proti središču dogajanja, kjer množica parkiranih vozil že od ranega jutra tvori svojevrsten kovinski valobran, skozi katerega se nimam upanja prebiti. K sreči imam načrt. Po navodilih rahlo zmedenega garmina slednjič zapeljem na skoraj povsem prazno parkirišče lokala, v katerem me čakata moji zvezi.

Vasja Jager

Boris in Janez (takoj mi povesta, da se ne želita fotografirati) hodita na legendarni mariborski bolšji – oziroma kramarski, kot mu rečejo domorodci – sejem že od pamtiveka. In še dlje, kajti nobeden izmed njiju ne ve več natanko, kdaj sta začela. Vsaj deset let, mi reče Boris, nekaj desetletij, prepričano zatrdi Janez. Vsekakor nista mogla začeti prej kot na začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko so se tukaj pojavile prve mize z robo znanega in neznanega izvora. Vse odtlej največji bolšjak v Sloveniji vsako nedeljo dopoldne – pa naj sije sonce ali dežujejo krastače – privablja obiskovalce od blizu in daleč. »Večina jih pase zijala, nekateri dejansko kaj iščejo, tretji so prekupčevalci. Jaz pa pridem predvsem zato, da na nedeljo ne tiščim glave v pisker, ko žena kuha kosilo, in grem malo iz hiše,« pove Janez, medtem ko srka jutranji štamperl.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana