revija Jana

Mislim si, da se ne bova nikoli do konca spoznala, kar pa ni čisto nič drugače kot pri vseh drugih ljudeh. Ljudje se spreminjamo vse življenje, učimo, prilagajamo, opuščamo kakšne navade in usvojimo nove, postajamo strpnejši ali pa nestrpnejši, znamo vedno bolj ceniti življenje, čas, prijatelje, sosede, ljudi, tudi zakonca  … ali pa tudi ne.

No, midva z Janekom sva morda res videti že kot stara zakonca, čeprav o tem težko sodim, ker nimam s tem nobenih izkušenj, hehe. Torej bolj z vidika, da res veliko časa prebijeva skupaj, v istih prostorih, pri mizi, na sprehodu … Stara zakonca pomeni to, da dva najdeta svojo rutino, sta tolerantna drug do drugega, empatična, pa tudi vesela, da sta skupaj in se imata rada. Ne glede na to, kako čas in življenje spreminjata enega ali drugega.

Midva sva res veliko skupaj, na dopust greva pa ločeno. Janek že dolgo vsako leto odide s svojimi prijatelji k morju in tako bo tudi letos. Zadnja leta se tega zelo veseli, in ko ga vidim, kako veselo vleče svoj kovček po hribčku na dvorišče delovnega centra, da me ne gleda žalostno iz kombija, ko odhaja …, še jaz pozabim jokati, hehe. To pa me vedno doleti, ko se vrnem domov v prazno hišo.

Tudi jaz se odpravim sama na dopust. Sicer samo za nekaj dni in vsakih nekaj let. Verjetno bi dopust bolj pogrešala, če ne bi živela v tej lepi dolini. Pogosto imam občutek, da sem vsak dan na dopustu.

Skratka: zvezde so se postavile v prave konstelacije, moja želja je bila velika, od ideje do dopusta je minilo skoraj pol leta. Dovolj časa, da so se vse reči uredile. In za tri dni je prišla v Bovec najina Marina, lepo vreme se je napovedovalo in Janeka so čakali dolgi sprehodi.  

Prav nič ni grdo gledal, ko sem si pripravljala kovček, in nič ni sklonil glave ter zaprl oči, ko sem mu povedala, da me ne bo štiri dni. Ko je zagledal Marino na vratih, pa je pravzaprav razumel, da gre zares. Sedel je na kavču v sobi in vsake toliko časa globoko vzdihnil. In jaz? Res sem se več mesecev veselila, da bom spet videla mojo Škotsko. Ampak tisti dan in tisti trenutek in tisti pogled na Janeka … Kar ostala bi doma, tako so me zagrnila čustva, potem pa me je razum pregovoril, da mu bo z Marino čisto dobro.

Čuden občutek sem imela, ko sem se vozila  proti letališču. Vedno sva v avtu dva. In kako je bilo na Škotskem? Nekje na poti so mi izgubili kovček, pa kaj bi to! Tri dni je bilo prelepo vreme, kar pomeni brez dežja, čeprav z mrzlim vetrom, pa kaj bi to. Bil je čas za kotitev mladih jagnjet in po travnikih jih je bilo veliko, na majavih nogah so capljala za ovcami, kakšno je tudi že poskušalo najti hrano pri mami.

Na otoku Lewis in Harris sem bila že tretjič, a vsakič je drugačen in vsakič tam odkrijem kaj novega. Nigel, ki obvlada vožnjo po levi in sistem izogibanja drugim vozilom na ozkih cestah, je poiskal res lepe kotičke na obali Atlantskega morja. Mivka, šopi suhih trav in vsi odtenki modre barve: na nebu in na zemlji. Do kolen sem stopila v morje in pomislila, da ima nekaj skupnega z našo Sočo. Temperaturo, hehe.

Za dan, ko sem se vračala domov, smo se dogovorili, da Drago in Radmila pripeljeta Janeka na letališče v sosednji državi. Janek ima še vedno strah pred letališči in se izogiba tudi tistega majhnega v Bovcu ter tudi vseh drugih. Ampak vsako priložnost je dobro izkoristiti za nove izkušnje in morda zmanjšati njegov strah.

V avtu se je z eno roko trdno držal za držalo nad vrati, z drugo pa je stiskal Dragov sedež. In bil je prilepljen na sedež. Ko me je zagledal, se mi je zazdelo, da je samo namignil, naj se že spravim v avto, da odidemo. Radmila je povedala, da je bil dobre volje, ko so šli iz Ljubljane, potem pa je vsa dobra volja izginila malo pred državno mejo. Niti sendviča niti vode se ni dotaknil. Kar vedno pokaže, da gre zelo zares, hehe.

Poznam to njegovo ravnanje in takšna njegova koreografija telesa se vedno pojavi, kadar greva čez mejo. Nekajkrat sva šla čez mejo v Italiji po avtocesti, in še preden sva dobro zapeljala čez, je Janek že zavzel omenjeni telesni položaj. In zdaj enako na slovensko-hrvaški meji. Mislim si, da ne razume natančno, kaj pomeni državna meja, in četudi zna prebrati imena krajev in držav na cestnih tablah, tega ne razume kot tujino. Rad se vozi, na domače avtoceste sploh ne odreagira …

Toda vse to so le moje interpretacije dogajanja v njem.

Težko pa si tudi predstavljam, da je to samo naključje. Preprosto gre za njegove občutke, ki postanejo nelagodni in jih sam zna še manj razložiti kot jaz. Sem že nekoč povedala, da ima Janek več čutov kot drugi ljudje? Morda vse to lahko spravim v tisti predalček.

No, ko smo se zapeljali čez mejo v Slovenijo, si je oddahnil, vzel sendvič in ga veselo pomlatil. Potem sem ga vprašala: »Janek, česa te je bilo strah?« Pa je rekel: »Slaba cesta!«

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 17, 29. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana