Šimen Zupančič

Ljubljana med drugo svetovno vojno je bila majhno mesto. Le okrog 70.000 prebivalcev je imela, če ne štejemo okupatorjeve vojske, ampak to malo mesto je imelo velikansko srce – v Ljubljani se je vzpostavila mreža, kakršne ni imelo nobeno drugo mesto v okupirani Evropi, mreža ljudi, ki so skrbeli za otroke partizanov in ilegalcev. Otroci, od nekajmesečnih pa do mlajših najstnikov, so rasli pri družinah, ki so za to, da so jim dale dom, tvegale svobodo, celo življenje. Imenovali so jih ilegalčki. To pozabljeno poglavje zgodovine ne sme iti v pozabo.

Saj ne bi mogli reči, da je zgodba o ilegalčkih nekaj, kar je bilo potlačeno ali namerno zamolčano, a kot veliko drugih zgodb se je tudi ta začela izgubljati v meglicah pozabe. Pred več kot dvema desetletjema, leta 2004, je v dveh delih, v dveh zajetnih zvezkih s skupaj več kot 650 stranmi, izšla knjiga Ilegalčki, ki jo je uredila Milena Štrajnar s sodelavci. V njej je na desetine zgodb o otrocih, ki so zaradi spleta okoliščin začasno ali za zmeraj ostali brez staršev, pa so jih, ilegalčke brez dokumentov, k sebi vzeli včasih sorodniki in še večkrat popolni tujci, ki so jim dali ne le obleko in hrano – dali so jim najpomembnejše: svojo ljubezen. V tej knjigi so izpovedi otrok in njihovih rejnikov, tistih, ki so bili tedaj še živi, pa pisma, odlomki iz dnevnikov in drugih virov. Vse zgodbe in navedki v članku so iz te knjige.

Šimen Zupančič

Zgodbe v knjigi so pretresljive – zaradi tega, kaj vse so ljudje sposobni narediti drugim ljudem ali za druge ljudi, prvi iz sovraštva, drugi zaradi plemenitega srca. In osupljiva je iznajdljivost, s katero so reševali svojo in tujo kožo.

Od praga do praga

Starši teh otrok so bili aktivisti Osvobodilne fronte, pogosto brez stalnega naslova, ki so se morali zaradi svojega dela skrivati pred Italijani in pozneje pred Nemci, ko pa je mesto zanje postalo prenevarno, so morali pobegniti v partizane. In njihovi otroci, včasih komaj rojeni, nekateri celo rojeni v zaporu, ki niso mogli z njimi, so bili tudi v nevarnosti, saj so jih okupatorji iskali, da bi z njimi lahko izsiljevali njihove starše, naj se predajo. In zato so otroci dobili nov dom, nove starše, najpogosteje tudi novo ime. Če so imeli srečo, so lahko do konca vojne ostali pri eni družini, a mnogi so po nekaj dneh ali tednih morali naprej, ker je postalo zanje prenevarno, ker so sosedje nekaj sumili … In so šli k novi družini … Pa spet in spet. Številni niso vedeli, kdo so njihovi pravi starši, še svojega resničnega imena niso poznali.

Vemo, pa ne povemo

Okupatorji nikoli niso našli niti enega od teh otrok. Niti enega. Niso vsi dočakali konca vojne, nekatere so pokopale bolezni, nikoli pa sovražnikova krogla. Za vso mrežo skritih otrok in njihovih rejnikov je namreč stala odlična organizacija, edinstvena v Evropi, ki je poskrbela za vse. Ne le, da so otrokom našli rejnike, zanje so zbirali tudi oblačila in zdravila, zanje so v ilegalnih tiskarnah tiskali ponarejene dokumente in ponarejene živilske nakaznice. Z njimi se je dalo hrano kupovati v trgovinah, katerih lastniki, naklonjeni OF, so zamižali na obe očesi. Organizaciji so pomagali tudi zdravniki, ki so skrbeli za bolne ilegalčke. Nekaterim družinam so pomagali tudi z denarjem, vendar je pozneje več rejnikov povedalo, da za otroke niso dobili nobenega denarja – a ga tudi ne bi vzeli, če bi jim ga ponudili.

Bi želeli prisluhniti ganljivim zgodbam? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 6. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana