Jaka Koren

Letos mineva osemdeset let od konca druge svetovne vojne. Je kar težko dobiti ljudi, ki so to vojno živeli in preživeli, ampak mi smo ju našli. Fani Suhadolc ima sto dve leti, Milica Hiti jih je pred kratkim dopolnila sto. Obe sta bili partizanki. Na različnih koncih Ljubljane živita, ne poznata se, različne naloge sta opravljali v partizanih, a v njunih pripovedih je veliko podobnosti – obe govorita o lakoti, mrazu, o trpljenju tistih let. O svojih žrtvah, padlih prijateljih in svojcih. A tudi o neskončnem tovarištvu, ki je vladalo med partizani.

Obe sta lepi, urejeni gospe. Nobena ne kaže svojih let, nobeni ni videti, da svojo starost zapisuje s trimestno številko. Telo se je upočasnilo, pamet prav nič. Glava je jasna in duh neuklonljiv. Njune zgodbe so bridke. Danes bi si kaj takega težko zamislili. Se je med vojno zgodilo tudi kaj lepega, ju vprašam. O, seveda, pravita obe. Tudi smejali smo se! Ko že neham snemati, mi gospa Fani pripoveduje o tem, kako so v partizanih spoštljivo ravnali z ženskami. Prepovedano jih je bilo žaliti, zmerjati, jim kakorkoli škodovati, nanje so morali, tako je ukazal komandir, paziti kot na punčico svojega očesa. Opazite kakšno podobnost s sedanjostjo?

Ne, najbrž ne.

Tole je posvečeno vsem, ki – ne oni ne njihovi starši – med NOB še niti rojeni niso bili, pa imajo toliko slabega povedati o njej. Preberite pričevanje žensk, ki sta bili zraven.

Fani Suhadolc: Samo vztrajati je treba

Eno stoletje in še dve leti zraven ima. Doma je iz Podpeči, zdaj živi v Ljubljani, v hiši skupaj s sinom, a ima svoje stanovanje. Sama skrbi zase, sama si kuha, hodi na sprehode, pri triindevetdesetih je še hodila v hribe. Zdaj ne more več, pravi žalostno. Bratje in sestre so že vsi pomrli, ima pa štiri otroke, njihove potomce in že tudi potomcev potomce. »Zlato vnukinjo imam,« se razneži. »Pride, čeprav stanuje čisto na drugem koncu. Poročena je, otroke ima in službo, pa zagotovo pride enkrat ali dvakrat na teden. Pri meni je živela, ko je v Ljubljani študirala. Mi je rekla, veš, mama, jaz te ne bom nikoli pozabila. In me res ne. Danes je bila že navsezgodaj tu, še pred službo.«

Težko bi bilo pozabiti gospo Fani, si mislim, čeprav sem jo srečala samo enkrat. Bolečino je obrusil čas, se zdi, o prestanem trpljenju in krivicah pripoveduje mirno, stvarno. K partizanom je šla pri devetnajstih. Rdeča nit njenih vojnih let sta mraz in lakota. Med pripovedjo večkrat skomigne: navadili smo se.

Jaka Koren

Milica Hiti: Tepli so me, ker sem govorila slovensko

V njeni govorici je še danes zaslutiti Primorsko, čeprav že dolgo živi v Ljubljani. Njena lica so čisto gladka, brez gub. Pred kratkim je praznovala najbolj okrogli rojstni dan, stoletnico. Rodila se je v Trnovem pri Novi Gorici, zdaj živi v enem od ljubljanskih DSO-jev. Noge jo slabo ubogajo, a njene misli so jasne. Ko pridemo na obisk, je zatopljena v časopise.

V partizane je šla pri šestnajstih – ampak po ovinkih. »Leta 1941 ali '42 je k nam prišel prvi partizan, kurir Peter, pozneje mi je postalo jasno, da je preverjal, kakšni ljudje smo, ali nam lahko zaupajo. Veste, takrat je bila to še Italija. Potem je pri nas prenočil in od takrat naprej so hodili partizani k nam. Zbirali smo hrano, oblačila in take stvari, on pa je poskrbel, da je to prišlo do partizanov. Tako sem začela delati za partizane. Prišlo je do izdajstva in so me januarja ali februarja 1943 zaprli v zapor v Gorici.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 16, 22. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana