Šimen Zupančič

Norman Ohler je nemški pisatelj, najbolj znan po mednarodni uspešnici Popolna omama, v kateri razkriva uporabo drog v nacistični Nemčiji. Za to knjigo je kar pet let brskal po arhivih in tudi na druge načine raziskal zgodovinske vire. Ohler je sicer kariero začel kot novinar, njegov prvenec Količinski stroj (Quotenmaschine) iz leta 1995 pa je prvi roman, objavljen na spletu. V svojem najnovejšem delu LSD za mamo raziskuje zgodovino LSD-ja – osebno in politično. Ob izidu slovenskega prevoda je prišel na kratek obisk v Ljubljano.

Ali vaša mama še vedno jemlje LSD?

Ja. Moj oče pravi, da njena demenca zdaj veliko počasneje napreduje. Ozdravila se sicer ni, vendar so pozitivni učinki očitni. Tudi sama pravi, da se počuti bolje, kadar ga vzame. Bolje komunicira in se lažje povezuje z drugimi. Zato smo kar veseli, da imamo vsaj nekaj, kar pomaga pri demenci.

Ste zaradi mame napisali to knjigo?

Ne samo zato. LSD me je vedno zanimal – predvsem njegova zgodovina. Ko sem izvedel, da pomaga tudi pri demenci, je knjiga postala bolj osebna in je spremenila smer. Zgodba je zame dobila nov pomen. Dobra novica je, da ga v Avstraliji že uporabljajo pri bolnikih z demenco. Znanje o teh učinkih se širi, a zelo počasi.

Droge vas očitno zelo zanimajo, saj ste tudi v knjigi Popolna omama raziskovali droge v tretjem rajhu.

Do zdaj sem napisal osem knjig, od teh sta samo ti dve o drogah. Je pa res bila Popolna omama prelomna za mojo kariero, saj je postala svetovna uspešnica in mi je spremenila življenje. Končno se je zgodilo, kar sem si želel od začetka – da bi moje pisanje doseglo širšo publiko.

V novi knjigi ste raziskovali zgodovino in delovanje LSD-ja. In pri tem odkrili hipokrizijo v Ameriki. Vas je to kaj presenetilo?

Ne. Vsi vemo, da je Amerika zelo dvolična država. Prikazuje se kot svetilnik demokracije, v resnici pa gre za sistem nadzora, moči in dobička. To ne gre ravno skupaj z resnično demokracijo. V ZDA v marsičem le nadaljujejo fašistični sistem – le da tega ne razglasijo javno, kot so to storili nacisti. Pretvarjajo se, da delujejo za dobro. Morda niso hujši od nacistov – ti so bili ekstremni –, a število ljudi, ki jih je Amerika ubila, je vseeno zelo visoko. O tem je treba govoriti!

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana