Shutterstock

ZGODBE OTROK ALKOHOLIKOV

Prihajam iz najstarejšega mesta, s Ptuja. Najprej smo živeli skupaj z mojo zlato babi. Spomin na to obdobje je lep. Imela sem družbo sosedove deklice, veliko sva se igrali na domačem dvorišču. Starša sta bila zaposlena. Mama visoko izobražena ženska, oče pa je s srednješolsko izobrazbo imel vedno dobro službo v javni upravi. Na Ptuju so ga vsi poznali. Imel je sloves dobrega človeka, ki rad pomaga, in zame je bil bog. Ponosna sem bila, da je moj oče. Vsaj nekaj časa …

Sprehodi ob Dravi

Ko sem bila majhna, so bile doma »čudne scene«, ki jih nisem razumela, moje telo pa jih očitno je. Neprestano sem bila bolna, prehladi, angine so bili kar naprej na sporedu. Doma je bilo zmeraj polno prepirov in kričanja, kadar je bilo res hudo, pa me je mama odpeljala od doma in takrat sva hodili ob Dravi, čez park, samo da sva se umaknili. Mama je ves čas jokala, jaz seveda nisem vedela, zakaj je žalostna. Vem samo, da sem jo spraševala, ali je žalostna zaradi mene. Ni znala ubesediti svoje bolečine in mi odvzeti občutka krivde. Edina dobra stran teh najinih pobegov je bilo to, da me je vedno peljala v restavracijo Perutnine Ptuj na pečenega piščanca, ki sem ga oboževala. Na ta način sem pozabila na zdrahe doma, a sem jih zakopala globoko v dušo. Včasih, ko je bilo doma zelo, zelo hudo, pa je mama spakirala moje in svoje stvari v rjuhe ter poklicala svojo sestro, naj naju pride iskat, da greva k njenim staršem. Spomnim se, da nisem imela zobne ščetke in sem si zobe umila s prstom, kamor sem si dala zobno pasto. Zelo me je bilo strah, a o tem nisem smela, znala, zmogla govoriti. Vse dogajanje v domačem okolju sem požirala in vpijala kot spužva. Z nikomer nisem mogla govoriti o tem. Doma je bilo dovoljeno izraziti samo pozitivna čustva ali žalost. Jezna nisem smela biti nikoli. Če pa sem že bila, je takoj sledila kazen. O dogajanju doma nisem smela govoriti, saj je moj oče veljal za odličnega, zglednega občana in v okolici smo bili poznani kot popolna družina v vseh pogledih. Ko so me starši peljali v vrtec, so me vedno pospremili z besedami: »Da ne boš nič govorila, kako je doma.« Vse to sem tiščala v sebi in vedno pridno molčala. Vzgojena sem bila v pridno punčko, ki vse uboga, se lepo vede, izpolnjuje pričakovanja svojih staršev, ki pa so lahko noreli, se jezili, razbijali, se smejali, jokali, skratka izražali vso pisano paleto čustev.

Pridna punčka

Ko sem odraščala, je bilo pričakovano, da ne delam težav s svojim vedenjem, da sem pridna učenka, uspešna v glasbeni šoli, kjer sem igrala violino. Bila sem tudi članica godalnega orkestra. Veliko smo nastopali in bili zelo uspešni. Vedno, ko so me morali priti starši iskat, je bila težava. Očetu je bilo to v veliko breme. Skoraj zmeraj so me z nastopov pripeljali starši drugih otrok. Jaz sem si pa vedno želela, da bi bili moji starši ponosni name, saj sem se udejstvovala na mnogih področjih v šoli, pa tudi v cerkvi. Kljub vsemu temu sem imela občutek, da sem nevidna in neslišna. Nikoli nista pokazala, da sta ponosna name. Pa tako sem hrepenela po tem! Ko sem se odselila v Ljubljano, sem domov prihajala čez vikend, pa še to čedalje redkeje. Končno sem imela svoj mir in ni bilo strahu, da bo spet kakšna scena. Ko sem obiskovala še gimnazijo na Ptuju, sem vedno pripravila kosilo, in če je bila ura več kot 15.15 in očeta še ni bilo domov, sem vedela, da bo spet huda ura. Razvila sem izjemen notranji inštrument, ki je točno pokazal, v kakšnem stanju bo prišel. Igral je dvojno vlogo, za širšo okolico je igral popolnega človeka, doma pa se je pod vplivom alkohola prelevil v nasilneža v vseh pogledih. To so stvari, ki se zapečejo v globino duše otroka, ki odrašča ob alkoholiku, ta pa še zdaj ne prizna, da ima težave z alkoholom.

Nadaljevanje pripovedi iz rubrike ZGODBE OTROK ALKOHOLIKOV si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Pexels, revija Jana

Napišite nam svojo zgodbo!  

Bralke in bralci Jane, če ste odraščali v družini z alkoholiki, napišite nam svojo zgodbo! 

Zanima nas, kaj ste doživljali, ali ste se zavedali, da živijo družine, ki ne poznajo zasvojenosti, najbrž veliko bolje od vaše. Kakšne posledice so imele otroške travme v odraslem življenju? Vam jih je uspelo premagati? Pijete, kadite, posegate po prepovedanih drogah tudi sami ali člani družine, ki ste si jo ustvarili?                                    

Če se bo nabralo dovolj zgodb, bodo morda izšle v knjigi. Dolžina zgodb naj ne presega 5.000 znakov s presledki, avtorji objavljenih del bodo dobili knjigo Odrasli otroci alkoholikov založbe Chiara, zato seveda pripišite naslov.

Če želite, so lahko zgodbe anonimne, mi pa seveda moramo vedeti, čigave so.

Zgodbe pošljite na naslov:      

Revija Jana, Vevška cesta52, 1260 Ljubjana.