Pica s pohorsko šunko

»Od malega sem rad in dobro jedel. Se mi zdi, da sem se tak že rodil. Vedno mi je šlo vse v slast, prav nič izbirčen nisem bil. No, edino kuhane zelenjave nisem prav maral. Vendar pa bi, če bi bilo treba, pojedel tudi to,« pravi Filip, ki se mu je zgodil kuharski začetek (če ne štejemo tistih prvih nerodnih otroških poizkusov s pripravo jajc), ko je iz alpskega smučanja preklopil v ski cross. Takrat so s pubeci, s katerimi so skupaj dirkali, prenočevali po apartmajih, saj niso imeli denarja za hotele. In si seveda tudi kuhali.

Brez treninga ni uspeha

»Z Matejem sva kuhala, Simon pa je na koncu pospravil. Hitro mi je postalo všeč. Spontano sem začel čedalje več kuhati in se tudi izobraževati v tej smeri. Zaradi treningov in tekem sem veliko potoval in me ni bilo nikoli strah kaj novega poskusiti. Še posebej tistega, kar pri nas v Sloveniji takrat še ni bilo na voljo. Veliko sem tudi bral o hrani in njeni pripravi. S kuhanjem in spoznavanjem okusov je tako kot pri športu: bolj ko treniraš, boljši si. Meni pri tem motivacije ni nikoli manjkalo,« iskreno pripoveduje nekdanji športnik.

»Še zdaj, ko sem v drugi karieri zaposlen z raznimi sponzorskimi zadevami in projekti, zelo rad preživljam čas v kuhinji. Kljub hitremu življenjskemu slogu skušam jesti čim bolj zdravo in uporabljati čim kakovostnejše sestavine. Res je, da ti kuhanje vzame kar nekaj časa, vendar se da tudi to malce optimizirati z načrtovanjem obrokov. Zdi se mi, da sem najboljši v pripravljanju počasi kuhanih in pečenih stvari – t. i. slow cookingu. Obožujem kakšno počasi pečeno meso. Zelo rad dam meso in zelenjavo v pečico in potem pustim dovolj dolgo, da se okusi med seboj prepojijo ter nastanejo slastne jedi,« pripoveduje ljubitelj dobre hrane, zato tudi ni preveč čudno, da se je pred tremi leti lotil projekta Pohorska šunka.

Šimen Zupančič

Pohorska šunka je logična posledica ljubezni do (dobre) hrane

»To, da imam 'svojo' šunko, je zame čisto naravna stvar in poteza,« razlaga. Začelo se je pred desetimi leti, ko je v avstrijskem Kreischbergu dobil zlato medaljo. V trenutku zmagoslavja je izrekel besede, ki so postale njegov zaščitni znak: »Pohorske šunke so zašpanale na kuclih.« Ta izjava je sprožila idejo, ki se je potem razvila v uspešno podjetje. Vizija je bila jasna – želel je ustvariti izdelek, ki bo odražal kakovost slovenskih sestavin in tradicijo. V sodelovanju s Kmetijsko zadrugo Rače je razvil recept za pohorsko šunko, ki jo danes pripravljajo na Kmetiji Cimerman v Stojncih. »To ni tipična šunka,« pojasnjuje Filip. Gre za kuhano mesnino, ki jo lahko postrežemo vsak dan, ne le ob praznikih. S tem je želel šunko približati sodobnim potrošnikom. Njegova je posebna po tem, da je začinjena s tremi tipičnimi pohorskimi začimbami: brinovimi jagodami, brusnicami in jerebiko. Dimljena je na pohorskih bukovih drveh, kar ji daje edinstven okus, ki odraža značaj Pohorja. »Meso je popolnoma slovensko, kar je za nas ključno, pripravljamo jo naravno, brez nepotrebnih dodatkov, kar je v današnjem času, ko potrošniki iščejo zdrave in naravne izdelke, izjemno pomembno.«

Velika noč, tudi praznik obilja

Filip se še zelo dobro spominja velikih noči svoje mladosti. Mama, odlična kuharica, je vedno poskrbela, da na praznični mizi ni manjkalo dobrot. »Ker zelo rada kuha, smo ves čas tudi dobro jedli. Imam še mlajšega brata, zato je bilo zanjo kar zahtevno nahraniti taka fanta, ki sta jedla kot dva medveda,« se smeji nekdanji športnik, ki ne bo nikoli pozabil, kako bogato je mama vedno obložila velikonočno mizo. »Toliko je bilo vsega, od šunke, jajc, klobas do francoske solate, da smo potem še tri dni to jedli. Za praznike mora biti vedno vsega v obilju,« sklene in nam postreže z receptom za slastno pico s šunko. Njegovo, kajpak.

Sestavine

Za testo:

• 500 g moke (tip 00 ali univerzalna moka)
• 300 ml tople vode
• 10 g soli
• 7 g suhega kvasa (ali 20 g svežega kvasa)
• 1 žlička sladkorja
• 2 žlici olivnega olja

za nadev:

• pelati San Marzano
• mocarela
• šunka
• burrata
• bazilika 

Priprava

1. V majhni skledi zmešajte toplo vodo, sladkor in kvas. Pustite stati 5–10 minut, dokler se kvas ne aktivira (začel bo delati mehurčke).
2. V večji posodi zmešajte moko in sol. Nato dodajte aktivirani kvas in olivno olje ter dobro premešajte. Z roko ali kuhinjskim robotom gnetite testo približno 10 minut, dokler ne postane gladko in elastično. Če je preveč lepljivo, dodajte še malo moke, če pa je pretrdo, dodajte malo vode.
3. Testo oblikujte v kroglo in ga postavite v rahlo naoljeno skledo. Pokrijte ga s kuhinjsko krpo in pustite, da vzhaja na toplem od eno do dve uri, dokler se ne podvoji.
4. Ko testo vzhaja, ga pregnetite. Nato ga razdelite na 2–3 enake dele (odvisno od velikosti pic, ki jih želite narediti). Vsak kos testa razvaljajte na pomokani površini v želeno obliko.
5. Pečico segrejte na najvišjo temperaturo (250 °C ali več).
6. Testo postavite na pekač, nanj pa dodajte pelate, mocarelo in šunko. Pecite 7–10 minut, dokler robovi ne postanejo zlatorjavi in hrustljavi. Na koncu dodajte še liste sveže bazilike.

NAMIG

Za boljši okus pustite testo pred peko počivati v hladilniku vsaj 24 ur, saj bo imelo boljšo teksturo.

Še več slastnih receptov vas čaka v reviji Jana, št. 15, 15. april 2025.