Osebni arhiv

Energični Korošec Tine Urnaut je svojemu očetu Adolfu, za prijatelje Adiju, zelo hvaležen, ker mu je že pri manj kot letu dni dal v roke žogo. Odtlej sta z okroglim usnjem neločljiva. Z leti je z veliko srčnosti in garanja postal eden najboljših slovenskih in svetovnih športnikov.

Z odbojko in zaradi nje je videl in prepotoval dobršen del sveta ter sklenil prijateljstva za vse življenje. Zadnje tri leta igra na Japonskem, kjer odbojkarje neverjetno spoštujejo in častijo (skoraj) kot bogove, čeprav to pokažejo na za nas nenavaden način. Tinetu je v deželi vzhajajočega sonca precej lažje, ker je z njim njegova življenjska sopotnica, hrvaška manekenka Anja.

Z odbojko in zaradi nje je videl in prepotoval dobršen del sveta ter sklenil prijateljstva za vse življenje.

Njegov oče je legenda koroškega športa, učitelj telovadbe na Gimnaziji Ravne in trener številnih odbojkarskih generacij, predvsem pa eden najboljših jugoslovanskih odbojkarjev – za državno reprezentanco je zbral neverjetnih 320 nastopov – znan je bil po tem, da igra bos.

Odbojko so igrali vsi v družini, tudi mama Anita in polbrata. Najmlajšega pobiča, Tineta, so jemali na treninge in tekme, še preden je šel v šolo. Pustili so mu svobodo, da je preizkusil številne športe, na koncu pa se je odločil za profesionalno odbojko.

Osebni arhiv

»Po televiziji sem gledal vse odbojkarske tekme italijanske lige, ki je bila zame najboljša na svetu. Sanjal sem, da jo bom tudi sam igral na najvišji ravni. Zato mi nikoli ni bilo težko trdo delati niti zelo zgodaj iti od doma. Spominjam se občutka sreče, ko sem lahko pri sedemnajstih letih zaigral v takrat najboljšem slovenskem klubu Autocommerce Bled. Potem sem šel v Grčijo in tam dočakal enaindvajseto leto, ko sem končno izpolnil starostni pogoj za igranje v Italiji.

Po televiziji sem gledal vse odbojkarske tekme italijanske lige, ki je bila zame najboljša na svetu. Sanjal sem, da jo bom tudi sam igral na najvišji ravni. 

Uresničile so se mi sanje, mama pa mi je položila na srce, da je šola prav tako pomembna kot žoga. Uspelo mi je zaključiti tako srednjo šolo kot fakulteto za šport. Ni bilo lahko trenirati in tekmovati, vsa poletja pa namesto dopustu, oddihu in druženju s prijatelji namenjati knjigam ter tako nadomestiti zamujeno snov. Izšlo se je z vztrajnostjo, trdim delom in spodbudo staršev. Če ne bi bilo njihove podpore, fakultete zagotovo ne bi končal, saj je bila moja glava vsa v odbojki.

Zdaj pa vidim, kako prav sta imela. Pokazala sta mi, da je vse mogoče, res sem jima hvaležen,« priznava Tine, ki se je v dolgih letih izjemno uspešne kariere veliko selil. Za najdlje se je ustavil v Italiji, živel pa je tudi v Rusiji, na Kitajskem … Nekako je premagal tudi domotožje, saj na tujino ni nikoli gledal kot na nekaj težkega, temveč kot na možnost za izpolnitev svojih sanj.

Povsod poženem korenine

»Sem človek, ki povsod z lahkoto požene korenine. V vsakem novem klubu, državi se je treba prilagoditi na novo. Prej ko to storiš, lažje ti je. Prilagajanje je obvezna 'oprema' v življenju športnikov. V novem okolju sem se vedno znašel, se spoprijateljil in povezal s soigralci. Kjerkoli sem bil, sem vedno skušal potegniti najboljše, se čim več naučiti. Italija se mi je zdela še posebej krasna, ne samo zaradi najboljše lige na svetu, temveč tudi njihovega sloga življenja, kulinarike, kulture, druženja …

Imam srečo, da me starša ves čas podpirata in vedno, ko je bilo mogoče, sta me prišla obiskat. Obiskovali so me tudi prijatelji, kar mi je veliko pomenilo. Ko sem zaključil šolanje in imel krajši premor pred reprezentančnimi akcijami, sem izkoristil del poletja in skušal nadoknaditi tistih osem mesecev odsotnosti za druženje s prijatelji,« pripoveduje.
Dobro se je znašel tudi na Japonskem, v deželi, ki je res precej drugačna od vsega, kar je poznal prej. Tam je zaživel pred tremi leti. 

Čisto drugačen svet

Priznava, da je nekaj povsem drugega, če prideš na Japonsko le na tekmo, kot če živiš tam. »Prvi mesec se mi je zdelo, kot bi prišel na drug planet. Kultura je drugačna, ljudje so bolj mirni, zaprti, potrebujejo nekaj časa, da te sprejmejo. Ko so mi razložili, kako delujejo, je bilo dosti laže. Težave pa sem imel tudi s komunikacijo, saj slabo govorijo angleško.«
Ne samo, da je na Japonskem drugačno življenje, takšna je tudi odbojka.

Profimedia

»Neverjetno je priljubljena. Zanjo vlada veliko zanimanje, japonski igralci, ki igrajo za reprezentanco, pa so takšni zvezdniki, kot je v Ameriki naš Luka Dončić. Vsak konec tedna imamo po dve tekmi, dvorane so razprodane, navijači so neverjetni. A navijajo neverjetno umirjeno in spoštljivo. V dvorani ni nikoli glasnega vpitja. Na svetu ni takih navijačev, kot so tu. Ker v klubu ne dovolijo stika oboževalcev z igralci, si ne upajo pristopiti k nam, četudi nam prinesejo kakšna darilca. Šele če jim s pogledom ali kakšno drugo kretnjo nakažemo, da to lahko storijo, plaho pristopijo.

V dvorani ni nikoli glasnega vpitja. Na svetu ni takih navijačev, kot so tu.

Prepoznavajo nas tudi v drugih mestih, denimo če grem na obisk v Tokio. Takrat spoštljivo prosijo, ali se lahko fotografiram z njimi ali za avtogram,« razlaga Tine, ki zadnjo sezono igra v klubu Wolfdogs Nagoya. Prej je bil bolj na podeželju, Nagoja pa je 9,5-milijonsko mesto z živahnim utripom, v katerem se Tine poleg nad odlično hrano, kulturo, parki, čistočo, še posebej navdušuje nad ultra hitrimi vlaki Šikansen.

»Tako so hitri, da iz Tokia v Nagojo, kamor bi se z avtom vozil šest ur, prideš v pičli uri in pol. Do Osake, ki je malce bliže, pa potrebuješ 50 minut. Vožnja je relativno poceni in bistveno udobnejša kot z letalom. Lepo bi bilo, če bi s takšnimi vlaki povezali evropska mesta.« Cene v Tokiu se ne razlikujejo bistveno od ljubljanskih ali tistih v drugih evropskih prestolnicah. Je pa v japonski prestolnici bistveno več luksuza, a možno je tudi čisto običajno življenje.

Filmsko srečanje z Anjo

Nedavno so ga obiskali starši, občasno pridejo prijatelji. Predvsem pa mu je na Japonskem lažje, ker ima ob sebi svojo srčno damo, manekenko Anjo, ki prihaja iz Sinja. Njuno prvo srečanje je bilo prav filmsko.

»Pred tremi leti sva se srečala na letališču v Milanu. Bilo je v času korone. Opazil sem postavno temnolasko z masko in kapo. Pritegnile so me njene oči. Zapletla sva se v klepet, nato pa šla vsak po svoje. Dodala sva se na Instagramu, potem pa sva se začela počasi spoznavati. Moral sem se kar pošteno potruditi, da sem jo osvojil. Anji se namreč niti sanjalo ni, kdo sem in s čim se ukvarjam, kar mi je bilo zelo všeč.

Instagram

Težav s komunikacijo nisva imela, saj govorim hrvaško, Anja pa se je kmalu začela učiti slovensko. Dobro pa razume tudi koroško narečje,« se zasmeje Tine. Razveselil se je, ko se mu je lepa temnolaska pridružila na Japonskem. Zdaj je tik pred zaključkom študija, z veseljem mu pomaga na njegovih poletnih odbojkarskih kampih, manekensko kariero pa je zaradi oddaljenosti od doma obesila na klin.

Tinetovo razmišljanje o prihodnosti je povezano z odbojko. »Pogodbo imam do maja, potem pa bomo videli, kako naprej. Za zdaj jo še vedno igram z užitkom, ni mi težko trenirati in se boriti na tekmah. Zato niti še ne razmišljam o upokojitvi. Glede na to, kako jo imam rad, bom verjetno tudi po koncu igralske kariere počel nekaj v zvezi z njo. Kjerkoli že bom, se bom redno vračal v Slovenijo. Tu bo vedno moj dom. Bodisi na Koroškem bodisi v Ljubljani, kjer sem zadnja leta veliko.«

osebni arhiv

Oče je steber mojega življenja

»Hvaležen sem za izjemnega očeta. Bil je in je še vedno moj idol. Še zdaj se vedno posvetujem z njim tako glede odbojke kot drugih življenjskih odločitev in ima največ zaslug za moj uspeh v odbojki. Ni mi dal veliko nasvetov, bolj je bilo pomembno, da je bil vedno ob meni, v dobrem in slabem,« pravi Tine, ki ima še dva polbrata, oba sta bila poklicna odbojkarja, zdaj pa sta trenerja. Eden je od njega starejši 17, drugi pa 24 let. Tudi njegovi štirje nečaki so dolgo tudi trenirali odbojko, dva pa jo še vedno.

Strasten ribič

Le redki vedo, da je Tine v prostem času strasten ribič. Zelo uživa v potapljanju in ribolovu, največkrat na morju. Nikoli pa ga ne boste srečali v hribih, saj za to preprosto nima časa.