Zarja Jana

Preden se začneva pogovarjati, si predse postavi tablico in telefon, da lahko vsako minuto spremlja, ali je prispelo kakšno pomembno elektronsko pismo. Njene minute v informativnem uredništvu utripajo drugače, bolj divje. Zadnji dve leti si niti med dopustom ne dovoli biti izklopljena. Moč črpa iz srečnega intenzivnega družinskega življenja, ki ji izredno veliko pomeni. Karkoli že se ji zgodi čez dan, zvečer pride domov in z njenimi tremi ji je lepo. 
V digitalni dobi je delo v informativnem programu nacionalne televizije povsem drugačno kot leta 1994, ko je kot študentka prišla v desk in bila priča delu na prvih računalnikih. V prostoru, kjer nastajajo vse informativne oddaje, se še vedno najbolje počuti. Čeprav ne smemo podcenjevati preteklega časa in ustvarjanja poročil v s tehničnega vidika težjih časih, pa je ustvarjati informativni program danes izredno stresno. Poteka izjemen boj, medijska konkurenca je velika, zato je treba več, hitreje, takoj. Novinarji so zasuti z informacijami, ki z vsega sveta prihajajo na ekrane računalnikov v vsakem trenutku. Vse utripa in brni.

Imam občutek, da novinar ni bil nikoli tako osovražen in napadan, kot je zdaj. Še posebno so na udaru kolegi iz vaše TV-hiše.

Naša hiša je res zelo na udaru, napadi na novinarje so se okrepili, obstajali pa so že prej. V sodobni družbi s pojavom družbenih omrežij ljudje, ki so prej za šankom ali v intimi lastnega doma malo bentili in pljuvali čez zdravnika, lokalno prodajalko, župana in novinarja, so zdaj prišli do javnosti. Družbena omrežja so omogočila ljudem, ki pri izražanju nimajo zavor, da lahko javno nastopajo. Ves čas sem delala tudi kot voditeljica – z vodenjem poročil sem začela že leta 1995 – in vsa leta sem dobivala tako pisma pohvale (napisana na roko) kot tista z žalitvami.

Že takoj na začetku? Kaj jih je pa motilo?

Poleg vsebine prispevkov ali oddaj še kilogrami, način govorjenja – da preveč govorim, da sem preveč živahna, biti bi morala bolj zadržana; debela si, shujšaj, premlada si … Sodobna družba je s pojavom družbenih omrežij omogočila tem ljudem, da so z enim zapisom in enim klikom stran od človeka, ki bi mu radi nekaj povedali. In ko so ta val zagrabili še politiki, se je zadeva razmahnila. Spomnim se prve take prelomnice, ko so vzpostavili spletno stran oddaje TV Dnevnik in se odločili, da na njej odprejo tudi forum. Neko popoldne sem si vzela čas in sem ta forum prebirala. Naletela sem na bruhanje z žaljivkami, kar me je tako prizadelo, da sem popoldne v službi jokala. Do mene je prišel voditelj in mi rekel: »Manica, pa mi smo se že zdavnaj dogovorili, da tega ne beremo!« To se mi je zdel najboljši nasvet, kar sem jih dobila. Tako se na družbenih omrežjih, pri katerih sem še posebno zadnji dve leti zelo zadržana, ne odzivam na žalitve in napade. Na telefonu imam tudi izklopljena obvestila oziroma opozorila o novih komentarjih. Torej vsem dajem pravico, da pljuvajo po meni, a nikomur nič ne odgovarjam, saj to samo sproža dodatne žalitve. Odgovarjam pa gledalcem, ki mi pišejo.

Tistim, ki so spoštljivi, predvidevam?

Tudi tistim, ki niso. Če je res samo žaljivo bruhanje, potem včasih tako pismo pošljem v službo za odnose z javnostmi, včasih odgovorim s »hvala za vaše mnenje«, še pogosteje pa odgovorim argumentirano. Tisto, kar pa bi rada poudarila in zaradi česar sem se odločila za ta komentar (Tukaj smo, op. a.) in je tlelo v meni že kar nekaj časa, je pa to: nikomur ne odrekam pravice, da konstruktivno kritizira program, programske odločitve, naše delo, jaz samo odrekam pravico, da grozi in da žali. Zato nisem na nikogar posebej kazala s prstom. Ne bežimo pred konstruktivno kritiko in ne bežimo pred zavedanjem, da je treba RTV posodobiti, prenoviti.

Torej se vam ne zdi, da bi se vulgarizacija javnih komentarjev v zadnjih mesecih stopnjevala?

S pojavom družbenih omrežij je prišlo na plan marsikaj. Na udaru pa nismo le novinarji. Tarče so tudi drugi poklici. Sovražni govor je treba ostro preganjati, ne glede na to, proti komu je uperjen. Proti novinarju, politiku, sodniku … A pri vulgarnosti na družbenih omrežjih je pogosto tako, da jo spodbujajo tudi politiki in vplivni posamezniki. Politika se je odločila, da bo nastopala na družbenih omrežjih – tudi vulgarno, zaničevalno in žaljivo. Takoj ko to stori politik, mu njegovi sledilci in tisti, ki ga občudujejo, sledijo. To je zanje zelena luč. Pri tem seveda ena stran bolj izstopa, ampak nobena politična opcija ni nedolžna. Pred dvema letoma smo objavili intervju z Dežmanom (dr. Jože Dežman, zgodovinar, op. a.) – to je bila ena mojih prvih izkušenj kot urednica – in bila sem zaprepadena nad žaljivostjo nekaterih prejetih odzivov. Nekatere kolegice, ki delajo v informativnem programu, žalitve prejemajo nenehno – to je nekaj grozljivega! Ne smemo podcenjevati primitivnosti v družbi. Čudim se, da nismo sposobni resnega razmisleka o bolj kultivirani družbeni razpravi – to se mi zdi totalno problematično. Na mizi imam dve pismi, ki sem ju dobila v ponedeljek – obe z žaljivo vsebino. (Bere tako grozljive in vulgarne izraze ter nazorne grožnje, kaj vse bi delali njim in njenim kolegicam, da tega ne bom citirala.)

Vam novinarke povedo za vsako pismo s tako vsebino?

Za vse ne, čeprav jih k temu spodbujam. Takšne primere tudi prijavljamo, kajti že nekaj časa nam nekdo grozi, da nas bo pričakal pred hišo. Vsakokrat, ko dobim kakšno resno grožnjo, prijavim policiji, od koder so mi že namignili, naj se opremim z obrambnim sprejem. Tudi na moja domača vrata so že zvonili ob nočnih urah. Ampak odločila sem se za novinarstvo, kar pomeni imeti pogum, trdo kožo, stati za svojimi dejanji, poslanstvom. Želim si samo to, da se v tej družbi končno začnemo normalno (dostojno) pogovarjati. Mislim, da je nacionalka soustvarjalka te družbene razprave, ki je zelo pomembna, če hočemo doseči konsenz o razvoju slovenske družbe. Ko sem pisala programski načrt za letos (in seveda nisem vedela, da bo epidemija), sem posebej poudarila, da bomo nagovarjali ključne izzive slovenske družbe z namenom ustvarjanja vizije prihodnosti. Ravno pri tem čutim vlogo nacionalne TV-hiše. Moramo se dogovoriti, kam bomo s Slovenijo šli naprej, kateri so ključni projekti. Tu ni levih in desnih oziroma se morajo uskladiti.

Dr. Marko Milosavljević je v intervjuju za Reporter poudaril, da smo v Sloveniji popolnoma izgubili pojem liberalnosti, in navedel, da liberalni demokrati v Veliki Britaniji niso levičarji, na primer.

Absolutno se strinjam. Delitev na levo in desno je preveč poenostavljena in zdi se mi, da je človek veliko bolj kompleksno bitje, ki se do različnih ključnih vprašanj v družbi opredeljuje ne nujno levo in desno. Razmišljanja in prepričanja so na nekem področju morda bolj leva, na drugem morda bolj desna. Vedno pa poudarjam, da moramo imeti novinarji distanco do vseh političnih opcij in da politični aktivizem v novinarstvo ne spada. Novinar mora družbo gledati z odprtimi in kritičnimi očmi. Ni dobro, ni verodostojno, da te gledalci ali bralci prepoznajo kot navijača levega ali desnega.

Ali je napadov in groženj več na novinarke kot na novinarje?

Da! Zagotovo smo ženske bolj na udaru in za tem trdno stojim. Zagotovo marsikaterega napada na tem položaju ne bi doživela, če bi bila moški. Pri ženskah so napadi zelo pogosto seksistični, umazano seksistični, spravljajo se na videz. Opozarjam na to, da smo ženske tarča bolj srditih in nizkotnih napadov. Res moramo pokazati odločnost in pokončno držo.

Več v reviji Zarja Jana št. 33, 18. 8. 2020 

Zarja Jana