Zarja Jana

Ujeli smo jo v Sestrieru. Medtem ko je v Sloveniji deževalo, je tam naletaval sneg, živo srebro na termometru pa je kazalo pičli dve stopinji Celzija. Vendar slabo vreme ni pokvarilo Urškinega razpoloženja, saj je bila v italijanskih hribih na višinskih pripravah s Tadejem in njegovo ekipo. Oba imata zelo natrpana urnika in sta vesela dragocenih skupnih ur, saj so jima precej pičlo odmerjene. V Italijo je prišla z dirke po Španiji, skoraj se ni imela časa ustaviti »doma« v Monaku, kjer živita zadnje čase.  A pojdimo lepo po vrsti ...

Šport ji je bil položen v zibelko. Njen oče je igral nogomet, bil v mladinski, kasneje pa še v veteranski reprezentanci. Dvakrat  na leto so šli smučat v tujino, starša sta se povzpela tudi na številne vrhove, saj je bil oče tudi alpinist. »Mama ga je spremljala, edino športi z žogo ji niso šli,« se je smejala Urška, ki je v osnovni šoli začela trenirati atletiko, kajti tja so ob popoldnevih hodili tudi njeni prijatelji, nato pa je poskusila še z odbojko. In ker je bilo precej zahtevno usklajevati gimnazijske obveznosti s športnimi, se je posvetila šoli.  

V krempljih anoreksije

»Vse sem hotela narediti dobro in prav ter imeti stvari pod nadzorom. A življenje je pač življenje, gre svojo pot, ne glede na to, kako se ga trudimo imeti pod kontrolo. In ker, razumljivo, nisem mogla kontrolirati drugih, sem se počutila varno, samozavestno in sposobno, če sem imela pod nadzorom sebe. Tega mi ni mogel nihče vzeti. 'Obvladovala' sem hrano. Govorila sem si, da bom pojedla samo toliko in toliko. Ne da bi se počutila debelo ali želela shujšati, preprosto se mi je zdelo fino, če sem lahko uveljavila moč svoje volje, in bila sem ponosna na trdnost svojih odločitev,« je brez zadrege spregovorila o tem, kako se je v prvem letniku srednje šole ujela v kremplje anoreksije. Sčasoma so te neizprosne zahteve do sebe postajale čedalje bolj špartanske. Starša sta že kmalu opazila, da ima njuna edinka težave, iz katerih se bo sama le stežka izkopala. Mama je poiskala pomoč psihologa in Urška je pristala na terapijo. »Že po enem obisku sem spoznala, da imam res težavo. Na srečo sem precej hitro ubežala najhujšemu. Na začetku sem imela nekaj slabe vesti, ko sem začela več jesti. S kolesarjenjem sem želela nekako ohraniti ravnovesje. Takrat se mi še sanjalo ni, da bom ta šport tako vzljubila in bo sčasoma postal moja nova pot.« Sprva je kolesarila za svojo dušo. Nato je začela resneje trenirati, a si ni mislila, da ji bo postalo tako všeč. Neznansko je bila vesela, ko se je priključila ženski kolesarski ekipi BTC  Ljubljana. »Takrat nisem vedela, kaj je dirkanje. Rada sem šla na kolo, a biti profesionalni kolesar je bil čisto drug svet. Večina punc je imela več izkušenj od mene, ki sem samo pritiskala na pedala. Nato so prišle dirke. Prva tri leta sem dirkala v nižjih kategorijah, moje sanje so bile samo preživeti in končati dirko. Nato pa mi je šlo čedalje bolje, od tega, da sem na dirkah pomagala preostalim članicam ekipe, do tega, da sem zdaj v profesionalnih vodah, kjer tudi posegam po visokih mestih.

Več v reviji Zarja Jana, št. 23, 8.6. 2021

Zarja Jana