Iztok Dimc

Najprej je treba opraviti z napačno predstavo: biljard ni igra, ki bi jo ob mizi v katerem od lokalov igrali družabni gostje ob kozarcu pijače za zabavo. In ne igrajo ga le moški, temveč tudi ženske, kot resen šport na vrhunski ravni. Ana Gradišnik iz Ljubljane ima pri dvaindvajsetih za sabo že deset let aktivne kariere z veliko pomembnimi dosežki. Povedano drugače: je naša najuspešnejša tekmovalka v biljardu, čeprav, kot sama skromno pripomni, konkurenca pri ženskah ni velika. O njeni borbenosti bolje govorijo rezultati s tekmovanj. Osvojila je več medalj na mladinskih evropskih prvenstvih. Nastopila je na svetovnem prvenstvu, bila tretja na evropskem in že pri sedemnajstih državna prvakinja, ko je opravila tudi s članskimi moškimi konkurenti, in to ima za enega svojih najdragocenejših dosežkov.

Biljard je celovit šport. Kako bi opisala biljard nekomu, ki ga ne pozna dovolj? Je to igra strategije, natančnosti ali izjemne koncentracije? »Rekla bi, da je kombinacija vsega tega. Pri igranju moraš biti zelo natančen in miren. Če se ti roka zatrese, je to lahko že usodno. Vendar je obenem zelo zabaven šport, saj je vsaka pozicija drugačna, nikoli predvidljiva. Krogle na mizi se vedno postavijo na novo,« opiše Ana igro, ki so jo kljub večstoletni priljubljenosti profesionalno začeli igrati šele sredi prejšnjega stoletja.

In trenirati je treba resno. »V glavnem vadim vsaj dve uri na dan. Ob koncu tedna imamo turnirje in po njih si malo oddahnem.« Ana Gradišnik je študentka, končala je drugi letnik fakultete za socialno delo. »Zaradi študija včasih nimam veliko časa, takrat treniram manj, med počitnicami pa tudi po štiri ure, kar je težko, saj je treba biti zelo zbran, pa tudi telesni napor je velik. Biljard ni le tehnika za mizo. Skrbeti je treba za telesno pripravljenost in telovaditi ali se gibati na prostem. Ob tem potrebuješ še mentalni trening. Nekaterim ustreza meditacija, drugim, na primer, joga.«

Ob mizi na pručki. Ana je spodbudo našla v družini. »Vrhunski športnik v biljardu je najprej postal moj starejši brat Mitja, ki je biljard igral z očetom, že preden sem se rodila in pozneje postal vrhunski športnik. Doma smo imeli biljardno mizo. Kot otrok sem bila seveda radovedna in zelo me je zanimalo, kaj vse te raznobarvne kroglice pomenijo. Takrat sem bila še tako majhna, da nisem niti videla na mizo, zato mi je oče primaknil k njej pručko in sem lahko opazovala igro. Moj brat dvojček je prav tako opazoval in kmalu naju je igra tako pritegnila, da je nisva nikoli več nehala igrati. Ne predstavljam si, kakšno bi bilo življenje brez njega.« Ob njem se je naučila obvladovati napetost, kar ji pomaga tudi v drugih situacijah, na primer pri izpitih. »Zaradi tekmovanj sem spoznala ogromno ljudi, prijatelje imam po vsem svetu. Moja najboljša prijateljica je Belorusinja. Izvrstna igralka je in srečujeva se na turnirjih. Tudi drugih prijateljic imam veliko, nekaj pa je seveda tudi takšnih, ki težko prenesejo poraz in te po tekmi ignorirajo.«

Tekmovanja po vsem svetu. To je velikaprednost življenja z biljardom. »Zaradi tekmovanj sem videla velik del sveta in ogromno potovala,« pravi Ana. »Trikrat sem bila na Kitajskem; veliki turnirji so večinoma v Aziji. Tam je biljard zelo pomemben šport in igralci so pravi zvezdniki. Veliko več denarja vlagajo v ta šport, tudi tradicija je daljša. Imajo posebne šole za biljard, kjer trenirajo po osem ur na dan in so igralci res dobri.«

Sama je začela potovati že kot najstnica, čeprav ni bilo vedno lahko, denimo ko je bilo treba odpotovati na Kitajsko. »Nihče ni šel z mano, za vse sem se morala znajti sama. Zelo sem se bala leteti z letalom. Let je trajal dvanajst ur in v tem času nisem niti enkrat vstala s sedeža,« pove nasmejano. Takrat je bila stara sedemnajst let. Ko je prišla na cilj, je bilo vse lažje, saj so bila tam tudi druga dekleta iz Evrope in skupaj so se sporazumevale s Kitajci, ki največkrat ne govorijo dobro angleško. »Po svetu sem se večkrat zgubila, a ni bilo nič usodnega.«

Več v reviji Zarja Jana št. 29, 16. 7. 2019.