Revija Zarja

Imamo še eno izmed vlad, ki so veliko obljubljale, a bolj ko je čas tekel, manj je kazalo, da bodo kaj dosti tudi naredile. Vsem nam mora biti jasno, da drobtinice, ki nam jih zdajšnja »poklanja«, dolgoročno ne pomenijo kaj dosti. Mi, še bolj pa naši zanamci, potrebujemo resne reforme. A te so zoprna reč. Če nekoliko povišaš minimalno plačo, regres in najnižje pokojnine, se ti na naslednjih volitvah dobro piše. Če se lotiš pokojninske ali zdravstvene reforme, si lahko že jutri politično truplo. Šarec ni nor. Bolj kot na ukrepe stavi na izpiljen nastop. Ko je Levica zagrozila z umikom podpore koalicijskim projektom, nam je kot cesar s trona povsem neprizadeto sporočil, da bo pač vlada padla. Zviška in nonšalantno, v duhu, kaj mi pa morete!? Pa ne bom več prišel, mi zagrozi najmlajši vnuk, kadar ga kdaj razkurim. V sporočilnosti ni bistvene razlike.

Javno zdravstvo – edina rešitev. Zakaj bi torej tvegal z reformami, saj lahko že jutri spoka! Poleg tega pa tudi ne ve, kaj bi rad. Če govorimo o zdravstvu, sta resni dilemi samo dve: koliko smo pripravljeni zanj plačevati in ali javno ali zasebno. Ne na eno ne na drugo nima odgovora. Pa je predsednik vlade! Zagovorniki enega in drugega dokazujejo svoj prav. Bolj kot ne na pamet. Eni so glasni, drugi kalkulirajo, ker se nočejo zameriti ne enim in ne drugim. Volitve so resna reč. SMC, na primer.

Da ne bo dileme. Tako kot jaz razumem vse skupaj, tako kot na lastni koži in ob spremljanju zdravstvenih tegob svojih najbližjih vidim, je v teh krajih in ob našem dojemanju skupnega ali državnega edina rešitev javno zdravstvo. No, morda ni nujno za vse boljša – nobena skrivnost ni, da danes bolj kot strokovna presoja k hitri obravnavi, preko samoplačniških storitev in s tem zasebnih zdravniških žepov, pomaga debela denarnica – je pa storitev vsem vsaj načeloma dostopna. In to v današnjem kapitalsko povampirjenem svetu veliko šteje. Tudi zato, ker danes še premorem tistih sto ali dvesto evrov za hitro diagnostiko pri zasebniku in s tem dostop do javnega zdravljenja. Je pa vprašanje, ali jih bom imela tudi jutri in ali jih bodo imeli moji otroci ali vnuki. Da o tistih, ki imajo že danes premalo, niti ne govorim.

Pridejo in plačajo. Veliko je mešanja megle, veliko je interesov in fig v žepu. Zato cenim, da so v Novi Sloveniji jasni. Glasno zagovarjajo privatizacijo. Matej Tonin je kar nekajkrat precej nazorno povedal, kako si vse skupaj predstavlja. Poenostavljeno povedano, sistem naj bi bil rahlo podoben ameriškemu. Imeli bi več zavarovalnic in več zasebnih ponudnikov zdravstvenih storitev. Državljani bi lahko izbirali. Tako zavarovalnice kot zdravniki in bolnišnice bi si konkurirali. Oboji bi delali za dobiček. In kdor dela za svoj žep, se trudi biti dober. Od tega bi imeli uporabniki samo korist. Po domače, če si dober, si dober. Si najboljši. Zase, a tudi za druge. Pika.

Poznam kar nekaj ljudi, ki sicer živijo v konkurenčnem in na dobiček naravnanem svetu, a ko gre za predvidljivo zdravljenje, menjavo kakšnega sklepa, krčnih žil, zobno protetiko ali kaj podobnega, navkljub vsem tem imenitnim zavarovalnim policam in še imenitnejšim zasebnim bolnišnicam, ki si tako zelo prizadevajo ustreči svojim »strankam«, pridejo domov, v dobro staro Slovenijo. In to ne le tisti, ki imajo doma še vedno stalno prebivališče in zdravstveno zavarovanje. Tudi drugi si preračunajo in pridejo. Zavarovalne police so namreč tombola. Dobitek se izkaže šele ob bolezni. Sistem je v celoti pridobiten in cene nore. Ko bi bilo doplačilo storitve tam, v belem svetu, višje kot doma cena celotne storitve, dileme ni. Pridejo in plačajo.

Streznitev po ameriško. Dokler ne gre za zdravljenje bolezni, ki ogroža življenje, to še gre. Zgodi pa se lahko tudi kaj precej usodnejšega. In za ilustracijo, kaj v praksi pomeni ta ameriški zavarovalno-zdravstveni sistem, se mi zdi zgodba Američanke srednjih let, ki je zbolela za rakom trebušne slinavke, več kot povedna. Zasledila sem jo v Globalu. Takole gre.

Carol je medicinska sestra. Zaradi težav so ji zdravniki odredili kopico zelo dragih, morda tudi ne povsem nujnih preiskav. Diagnoza: rak trebušne slinavke. Upanje ji je vlivalo njeno dobro zdravstveno zavarovanje. Osem ciklusov kemoterapije in obsevanje, redne kontrole ter zdravila. Potem pa razsvetlitev. Še preden je njena zavarovalnica plačala en sam cent, je morala ona njej plačati nekaj več kot 5000 evrov za dogovorjeno odbitno franšizo. Saj veste, ko sklepaš pogodbo in imaš dobro službo, ne pomisliš na smrtonosno bolezen pri 50. Po streznitvi je steklo. Zavarovalnica je začela poravnavati njene račune. A sledilo je novo spoznanje. Polica ji je zagotavljala plačila le do devet tisoč evrov na leto. Rak je bil zelo agresiven. Samo ciklus kemoterapij je stal 16.300 evrov, vsaka od mnogih magnetnih resonanc pa 770 evrov. Za to, da sta poravnala vse račune, sta z možem porabila vse prihranke in hčerin fond za šolanje. Ker bo zdravljenje še trajalo, bosta morala vzeti še eno hipoteko na hišo. In kdo ve, ali bo dovolj in ali bo zdravljenje sploh uspešno.

Rak pomeni bankrot. Ameriški Journal of Medicine je razkril, da je 42 odstotkov od 9,5 milijona Američanov, ki so med letoma 2000 in 2012 zboleli za rakom, v dveh letih bankrotiralo. Kljub zavarovanju. Pač pri zavarovalnicah, ki delajo za dobiček. Da je ta res dober, je treba zbrati čim več zavarovalnin in plačati čim manj storitev.

In če zdaj skozi prizmo te zgodbe pretehtam Toninovo zavzemanje za zasebno zdravstvo in dobičkonosne zavarovalnice v Sloveniji, mi je jasno, da bi si kaj več kot aspirin lahko privoščili le bogatejši. In ko bi res hudo zboleli, le redki ne bi bankrotirali. Samo za ilustracijo. Povprečna cena letnega odmerka bioloških zdravil za zdravljenje raka je 25 tisoč evrov. Odvisno od pogodbe, a za tako kritje stroškov bi morali vsak mesec plačevati zelo, zelo visoko premijo.

Več v reviji Zarja Jana št. 29, 16. 7. 2019.