Mateja J. Potočnik

Ana M. Jug, odvetnica, znana po tem, da je zagovarjala revne in nemočne, bila ena od pobudnic pro bono ambulante v Novi Gorici, nekdanja nominiranka v naši akciji za Slovenko leta, pravi, da ima čiste misli, zato si prizadeva za svet brez navlake – tudi z načinom življenja. Zasavka, ki si je družino ustvarila v Novi Gorici, je neutrudna in polna idej. Že vrsto let vztrajno predeluje odpadni material. Odkar se je na začetku leta upokojila, hodi naokoli samo v oblačilih iz ponovne uporabe, ki si jih je izdelala sama. »Poleg vseh prednosti imajo posebno energijo, saj so večinoma izdelana iz oblačil članov moje družine – vsak kos me spominja na kakšnega od njih!« pravi.

Tekst: Katja Božič, foto: Mateja J. Potočnik

Ana je še dokaj sveža upokojenka in priznava, da se na to še ni čisto navadila. »Ko se zjutraj zbudim, še vedno najprej pomislim, ali imam kakšno pritožbo, rok, ki ga moram loviti … Potem se spomnim, da sem upokojena, da nimam več nobenega sestanka in grem lahko ustvarjat.« Že pred leti si je v hiši, kjer živi, poleg pisarne uredila delavnico. »Kadar sem bila preveč napeta, sem preprosto šla tja, da sem se sprostila in lahko nadaljevala z delom. Zadnje leto pred upokojitvijo sem se ukvarjala s težkimi socialnimi problemi, zelo so se me dotaknili, zato kot odvetnica ne delam več,« je prav vesela, da je to poglavje v življenju zaključila. »Ko se bom upokojila, sem vedno govorila, si bom lase pobarvala vijolično in nikoli več ne bom oblekla kostima ter se oblačila po pravilih.« Zadnje čase nosi predvsem reciklirana oblačila, ki si jih je sešila sama. »Izhajam iz obdobja, ko še ni bilo toliko smeti. Tistih nekaj drobtin in papir smo sežgali ter dali na kompost. Z leti se nabira vedno več smeti, ne morem verjeti, da jih je toliko in smo tako neumni, da vse to kopičimo. V trgovinah ob vsej navlaki ne opazim več lepih stvari, samo še smeti. Ne maram proizvodnje – če imaš vse, se ničesar več ne veseliš. Ker delamo množično, oblačila niso več kakovostna, zato sem sklenila, da si ne bom ničesar več kupila; vse si bom izdelala sama. Zdaj sem še najraje v oblekah ponovne uporabe. Staro blago je dosti kakovostnejše od trenutnega na trgu. Doma imam sto let star organdi, ki je še vedno kot nov. Po drugi strani je to blago tudi bolj zdravo, nima primesi in škodljivih sestavin, ki jih danes dodajajo blagu, vse je dobro preprano, poleg tega pa ponovna uporaba pomeni tudi unikatna oblačila. Prav posebna so, če so narejena iz kosov oblačil vse moje družine, zato imajo pozitivno energijo.«

Z ustvarjanjem si je napolnila baterije.Šivati se je naučila, ko sta bila njena otroka še majhna. »Takrat je bila otroška konfekcija en sam dolgčas, zato sem svojima otrokoma in sebi šivala izvirnejša oblačila. Navajena sem šivati za naše velikosti. Ustvarjanje iz novega blaga sem zamenjala za ustvarjanje iz starega in odsluženih kavbojk.« V svoji odvetniški praksi je uživala, a so se ji zaradi težkih in presunljivih zadev dostikrat izpraznile baterije, in z ustvarjanjem si jih je spet napolnila. »A nikoli nisem uživala tako kot zdaj, ko ustvarjam dobesedno iz odpadkov. Stvarem vdihnem novo življenje. Ko imam pred sabo staro obleko in kavbojke, si v mislim predstavljam, kaj bom ustvarila. Če sem povabljena na prireditev, grem pobrskat po starih kovčkih in si naredim kaj novega. Nikoli ne grem v trgovino, pa sem vseeno lahko nova od glave do pete,« se smeji, ko se pogovarjamo za restavrirano mizo v Centru uporabnih predmetov v Izoli, kjer so v izložbi razstavili njene obleke. Zanje se je zgolj med našim obiskom zanimalo precej ljudi, Ana pa še sploh razmišljala ni o tem, da bi jih prodajala. »Nisem niti pričakovala, da bodo ljudem tako všeč,« skromno skomigne z rameni.

Nakit iz plastike.Oblačila predeluje že kakšnih deset let, skoraj toliko časa pa ustvarja tudi nakit in druge uporabne stvari iz plastike. »Nekoč je moj vnuk s trgatve prinesel šest črnih vrečk praznih plastenk radenske in me spodbudil, da bi iz njih nekaj naredili. Začeli smo razmišljati in najprej so iz njih začele nastajati plastične darilne škatlice, ki smo jih potem polnili s suhim sadjem. Plastenke je mogoče obdelovati na najrazličnejše načine – z ognjem, segretim predmetom, rezanjem, obrobljanjem z likalnikom – in vedno se zanimivo odzivajo.« Pred mano odpre škatlice, narejene iz malih plastenk navadne vode, v katere je tokrat spravila nakit iz plastike. »Tole je iz plastenke templa,« pokaže na verižico z svetlo zelenimi plastičnimi delčki. »Narezala sem jo na kvadratke in ti so se takole zvili v vreli vodi.« Naslednja verižica je iz modrih lončkov hrvaškega jogurta Dukat. »Ko smo začeli ustvarjati, smo plastenke preprosto razrezali, koščke segrevali s svečo in opazovali, kako se plastika vede. Zanimivo je mogoče obdelati majhne barvaste kozarčke za aperitiv. Skozi kozarček najprej narediš luknjico, potem jih pa s fenom segrevaš toliko časa, da se povsem skrčijo, na koncu jih z rokavicami na roki oblikuješ v kristalčke, iz katerih nastanejo zanimive ogrlice. Nazadnje sem naredila nekaj luči iz plastičnih delčkov, doma pa vrata za omaro, ta so nastajala dva meseca.« Dolgo že ni ničesar kupila, predela tudi predmete v svojem domu.

Več v Zarji, 16.7. 2019