Mateja J.Potočnik

Ko se pogovarjaš z Nizozemko Viono, se počutiš ujetega. Ona svobodno frli po svetu, ti hodiš v službo. V službo hodiš zato, da lahko plačuješ stanovanje, v katero se utrujen vrneš pozno zvečer in kjer buljiš v štirioglat zaslon, dokler ne zaspiš pred njim, in naslednji dan spet ... Ona se vozi z avtodomom, kilometre in kilometre, ob jezerih, po odljudnih brezpotjih, po težko prevoznih gorskih poteh, s katerih je prelep razgled, svež zrak, spi, kolikor želi, leži na travi, če ji prija, ves dan ... Ti greš na dopust enkrat na leto, ona je na dopustu vse življenje. Ti greš na Hrvaško, najdlje do Grčije, ona je bila na Jamajki, na Novi Zelandiji, bogve, kje bo naslednje leto? Kdo je tu pameten, vas vprašam.

Svoboda po 14 letih zakona. Prejšnje leto je dopolnila okroglih 50. Videti je mlajša. Odločna, nasmejana, samozavestna ženska. Posebna. Govori v lepi angleščini, za kakšen izraz se posvetuje z mano. Njeni z-ji in s-ji so malo bolj ostri, Nizozemka je. Imela je čisto običajno družinsko življenje, 14 let je bila poročena. Ampak – z narcisom. »To sem ugotovila šele kasneje,« se smeje, »ko sva bila že ločena. Prijateljica mi je prinesla knjigo o narcističnih osebnostih in vse, kar sem tam prebrala, je veljalo za mojega bivšega. Samo kljukice sem lahko delala. Pa sem se ves čas najinega zakona spraševala, kaj počnem narobe. Nikoli ni nikogar pohvalil, ne mene ne najinih sinov, nikoli nismo ničesar naredili prav. In vedno je imel prav samo on. No, po ločitvi sem zadihala. Na Nizozemskem je tako, da se lastnina razdeli na polovico, in ker nisem bila zaposlena, mi je mož moral plačevati preživnino, zame in za otroka. Tako mi ni bilo treba iti v službo, rajši sem bila doma in se ukvarjala s sinovoma. Sem pa delala različne prostovoljne projekte, ukvarjala sem se z mladimi v naši vasi – živeli smo na podeželju, črpali smo evropska sredstva za različne zanimive podvige. S tem se občasno ukvarjam še danes.«

Vozi avtobus, barke, zida, pospravlja. V njeno življenje je prišel drug moški, skupaj sta vztrajala kakšna štiri leta. Preselila sta se v veliko hišo, to ji je po razhodu prepustil, skupaj z ogromno hipoteko. »Nisem vedela, kaj naj s hišo, želela sem jo prodati, pa je bila ravno kriza in je nihče ni hotel kupiti. Opremila sem sobe in jih oddajala po sistemu Airbnb, najela jo je skupina umetnikov od vsepovsod, gledališčnikov. Začela sem delati zanje, in kar naenkrat sem imela ogromno prijateljev po vsem svetu. Spoznala sem par, ki je želel prodati avtodom, zelo star, a dobro ohranjen in – kupila sem ga. Za potovanja. Danes je star 27 let in še vedno dela kot ura. Če se kaj pokvari, znam veliko popraviti kar sama. Začela sem potovati po Evropi: Portugalska, Španija, Skandinavija. Videla sem, da se znajdem, da lahko med potjo počnem karkoli, da lahko zaslužim tudi nekaj denarja. Znam voziti avtobus – tudi to sem počela nekaj let, imam licenco za skiperja na barki, znam zidati – v moji ogromni hiši sem kar sama sezidala nekaj dodatnih sten, vsega se lotim.«

Ne pozna strahu. Veliko ljudi, ki jih sreča na poti, jo vpraša, ali je same ni nič strah. Tudi mene zanima, ali je imela že kakšno neprijetno izkušnjo, saj je bila na Jamajki, ki je znana kot zelo nevarna, in na oddaljeni Novi Zelandiji. »Znam se obnašati glede na deželo, v kateri sem. Na Jamajki ponoči nisem hodila ven, tudi podnevi nisem kazala nobenih denarnic ali česa podobnega, oblačila sem se zadržano, družila sem se z ljudmi, ki sem jih poznala, in z njimi hodila naokrog, nisem se izpostavljala. Hišo nekega ne prav čistega umetnika, v kateri sem živela, sem tako temeljito pospravila, da mi je nepremičninska agentka, ki jo je videla pred mojim pospravljanjem, ponudila delo – in tako bi spet lahko ostala tam dlje, če bi želela. Ko se neko delo konča, takoj dobim priložnost za novo. Edina neprijetna situacija na teh mojih potovanjih je bila, ko sem se z avtodomom odpeljala nekam visoko v portugalske hribe – rada grem po čisto neuhojenih poteh, v čim bolj oddaljene kraje, po mir, čist zrak in lep razgled – pa me je nadlegoval španski voznik tovornjaka, morala sem ga vreči iz avtodoma. Takrat me je bilo res strah, takoj sem se odpeljala od tam, a kasneje so mi domačini povedali, da je morda mislil, da sem prostitutka, saj se one vozijo naokrog z avtodomi in ponujajo voznikom. Ker ni znal angleško, se nekako nisva znala sporazumeti,« se tudi temu nevarnemu dogodku smeji Viona.

Minimalistično življenje. Viona zna živeti z zelo malo stvarmi. »Kaj pa v resnici potrebujemo v življenju? Nekaj cunjic in hrane. Vse sem zelo zreducirala. Veliko hišo sem zamenjala za manjšo, ogromno stvari sem podarila prijateljem in dobrodelnim organizacijam. Oblačil nisem kupila že nekaj let, imam jih dovolj za vse življenje. Jem ne prav veliko, skušam pa jesti zdravo. Svežo zelenjavo, čisto malo mesa.« Ali še potrebuje moške v življenju, me seveda zanima. »Sem na Tinderju,« se spet široko zasmeje, »imam dva skrivna ljubimca, ki imata svoji ženski, in se dobivamo bolj na skrivaj. Kateregakoli moškega sem imela, mi je najprej obljubljal, kako bova potovala, potem pa me je eden od njih peljal v Italijo, kjer sem bila že neštetokrat,« se krohota. »Sicer pa najrajši potujem sama. Ustavim se, kjer hočem, ob kakšnem lepem jezeru tudi za dva dni ali več, grem, kamor želim, spim, kolikor časa mi prija, ležim na travi, če mi je lepo. Nihče me ne priganja. To je čista svoboda,« ji zažarijo oči.

Več v reviji Zarja Jana št. 6, 11. 2. 2020