Veselje ob koncu letošnjega berlinskega festivala je bilo nepopisno. Med ustvarjalci igrano-dokumentarnega filma Ogenj na morju (Fuocoammare), ki so poleg režiserja Gianfranca Rosija prišli na oder prevzet zlatega medveda, je bil tudi Pietro Bartolo, zdravnik z Lampeduse, otoka na skrajnem jugu Evrope, kjer se dogaja film. Z dokumentarnimi vložki je v igranem filmu prikazano njegovo delo z begunci, ki želijo po morju vstopiti v obljubljeno Evropo in pri tem tvegajo življenje. Nekaterim uspe, za druge je pot čez morje zadnje potovanje.

Bartolo seveda ni filmski lik, temveč resnična, izkušena oseba, zdravnik in domačin, ki ve o sreči in nesreči beguncev veliko več kot vsi drugi. Je umirjen človek, njegov obraz je sredozemski, z ostrimi potezami, orlovskim nosom in košatimi lasmi, krepka postava po videzu bolj kot na zdravnika spominja na katerega od ribičev ali domačinov z otoka. A na obrazu ima blag izraz. Njegovo prijaznost si zapomni vsak, ki ga sreča. Pogovarja se z novinarji, če le utegne, včasih kar med delom, saj meni, da je to pomembno za boljše poznavanje razmer na Lampedusi.

Najprej trije, za njimi tisoči beguncev. Leta 1991 so prišli prvi trije begunci in dogodka se Bartolo zelo dobro spominja. Prišli so ponoči, njihov čoln so našli zjutraj na peščeni mestni plaži. Trije mladi fantje so se zatekli na bližnje gradbišče hotela in tam zaspali. Zjutraj so jih presenetili delavci in fantje so se prestrašeni skrili v naravi. Domačini so takrat komentirali, da so prišli Turki, kot v pogovornem jeziku pravijo vsem, ki so temne polti in pridejo z morja.

Odtlej je po morju prišlo še 250 tisoč beguncev. Toliko jih je prispelo na obalo otoka, živih ali mrtvih, in Bartolo je pregledal tako rekoč vse. Ne gre za pomoto pri zapisu številke. Predan svojemu delu je bil ob vsakem izkrcanju ali tragičnem dogodku, ki je na obalo naplavil le trupla.

Pred letom 1991 je Bartolo živel na Siciliji, študiral je medicino v Catanii, a se je odločil, da se vrne zdravit domačine, ki jih je kakih šest tisoč. Dokler se niso začeli prihodi beguncev.

Vsako življenje šteje. Ko Bartolo sliši za 250 tisoč beguncev, vedno še poudari, da ne gre za številko, temveč za ljudi, ki so takšni kot vsi drugi, z rokami in nogami, glavo,  mislimi in upanjem. Nikoli jih ne obravnava kot statistiko, temveč kot nekoga, ki potrebuje njegovo pomoč. Prav takšni so kot mi, pojasni. Morda imajo drugo barvo kože, a če je v tem problem, je bolje, da se nehamo pogovarjati, je Bartolo dejal v enem zadnjih intervjujev za italijansko državno televizijo.

Ob tragediji, ki se je zgodila 3. oktobra lani, se je govorilo o 366 mrtvih oziroma truplih.  »Ni res, bilo jih je 368. Vsa trupla sem videl in preštel. Dve je majhna številka, a to sta bila dva človeka, dve življenji,« je prizadeto in skoraj s solzami v očeh med pogovorom dejal Bartolo.