»Samostojna Slovenija je prijetna država le za barabine, koruptivne in neodgovorne ter celo za goljufive politike ter njihove satelite, ki zasedajo vsa pomembna mesta v javnih podjetij in nadzornih svetih. V vrh elite sodijo tudi bankirji, ki delijo denar vedno novim in novim tajkunom predvsem po prijateljski ali strankarski liniji. Pogosto že vnaprej vedo, da denar, ki ga posodijo, ne bo prišel nazaj v banko. Pa kaj, saj ne posojajo svojega, za izgubo pa niti ne odgovarjajo. Narod vedno vse poplača,« začne bojevito, kot je zanjo značilno, Ljerka Belak, upokojena igralka, letošnja Ježkova nagrajenka, ki še veliko dela.
Ogorčena je, da nobeden, ki je bil ali je na oblasti, ne razmišlja več o delavcih, kmetih in drugih zaposlenih ali kako zaposliti armado nezaposlenih, zato ima naša država iz leta v leto večji beg možganov. Potem nadaljuje: »Imam pravico povedati svoje mnenje, saj nisem nikomur nič dolžna!« Ve, da hočejo naši politiki kimajoče ljudstvo, zato kjer more, pove, kaj počnejo narobe: levi, desni in tisti med njimi. To je pravzaprav vse, kar lahko stori.

»Naši politiki hočejo tudi poslušne medije. Ker so z obstoječimi nezadovoljni, ustanavljajo svoje, da lahko po njih javnost enostransko obveščajo. Pri strankarskih medijih uravnoteženosti ni, svobodo govora razumejo kot sprenevedanje, žaljenje in podobno. Toda na srečo obstaja tipka za izklop ali pa tistega medija ne kupiš.

Več v Zarji št. 11, 15. 3. 2016