Osebni arhiv

Ampak potem bi morali znati odgovoriti: kaj ima Desa skupnega z lepotico Iman, ki je osvojila Davida Bowieja? To leto je bilo za Deso zelo prelomno. Poleg nagrade je s partnerjem začela skupno življenje in novo skupno poslovno pot. Desa, ki se sicer preživlja s pisano besedo, o svojem intimnem življenju ne mara veliko razpravljati. Tokrat pa se je odločila, da pove vse, tudi o tem, kako se ne spomni trenutka, da bi bila sama s sabo res zadovoljna, saj so jo vedno motili kilogrami; kako jo je osvojil Igor, ki ga je sprejela v svoj dom in zaradi njega postala celo novopečena založnica, producentka in podjetnica.

Ali ste zadovoljni, da ste dobili prav Ježkovo nagrado? Ali cenite njegovo delo? Ježek mi je bil kot deklici nekam čuden. Ko sem odraščala, pa mi je postal neskončno všeč in sem se z največjim užitkom do sitega naposlušala njegovih pesmi ter jih tudi prebirala, zato sem zelo ponosna in počaščena, da imam nagrado z njegovim imenom. Prejete nagrade, kot so vesna, viktor in večernica, imam lepo razporejene po stanovanju in poleg njih je zdaj tudi Ježkova.

Ali ste razmišljali o tem, zakaj so vam prav letos podelili nagrado?

Ježkova nagrada ni samo za dosežke v zadnjem letu, temveč bolj za življenjsko zavezanost humorju. Sicer pa je najbolje, da ne pleteničim in povem kar naravnost to, kar želijo številni slišati – nagrado sem dobila samo zato, ker je moj prijatelj Mario zdaj odgovorni urednik razvedrilnega programa!

Se res bojite, da bi vam kdo očital vaše prijateljstvo?

Komur se zdi, da si nagrade nisem zaslužila, bo rekel, da sem jo dobila po zvezah. Saj je vedno tako. Brez godrnjanja jo lahko dobiš samo, če si zelo star, ali imaš ustrezno diagnozo, ali pa si športnik. Za nagrado vesna, ki sem jo dobila za stransko vlogo v filmu Instalacija ljubezni, so mi že očitali, da sem jo dobila po zvezah, ker je bil pokojni Peter Zobec, ki je bil takrat v žiriji, tudi moj osebni prijatelj. A Peter mi je povedal, kako je drugim članom žirije razložil, da zaradi najinega poznanstva ne bo glasoval, in je šel ven, ko so odločali o tej nagradi, da ne bi bilo pristransko. Kljub temu se je govorilo in pisalo o tem, da sem jo dobila zaradi njega. Zato vsem, ki se nameravajo zgražati, že zdaj lahko pomagam s primerno iztočnico o Mariu, da se jim ne bo treba matrati. Glede na to, da sem v svoji triintridesetletni karieri na radiu in televiziji kot voditeljica, igralka, scenaristka, tekstopiska tudi nekaj opaznega naredila, bodo najbrž opravljali bolj po tihem.

Ali kaj pogrešate čase, ko ste nastopali ob Mariu?

Ne. Zdaj bi bilo to zame prenaporno, imam pa lepe spomine. Zdaj sem že skoraj upokojenka, čeprav trenutno igram v novi nadaljevanki Več po oglasih in bom spet malce prisotna na malih ekranih. Kot igralka tu in tam še vedno zelo rada nastopam pred kamero in na odru. Žal mi je, da sem bila tedaj, ko sem imela možnost, tako negotova in nesproščena. Z današnjo pametjo bi marsikaj naredila drugače. A zdaj je prepozno. Vsaka stvar v življenju ima svoj čas in prav je tako. Zdaj dobro počnem stvari, ki me veselijo in ki jih zmorem.

Kako ste se znebili negotovosti? Ali to pride z leti ali imate kakšen poseben recept?

To je prišlo z leti, saj je zelo odrešujoče, da pri mojih letih videz ni več tako pomemben, in te vsaj nenehna ženska skrb, kako si videti, ne spravlja več v negotovost. Na televiziji je bilo treba za gledanost vedno tekmovati z lepoticami, ki so brez posebnega truda smehljaje se recitirale tisto, kar so si zanje izmislili drugi. Sama pa sem morala vlagati veliko več truda, da sem bila gledalcem simpatična ob pripovedovanju lastnih besedil. Ne vsem, seveda. Zato sem si že od pubertete želela biti stara.

Ali se vam zdi, da ste se morali zaradi zunanje podobe bolj dokazovati, ali pa je včasih lahko prednost, da nimate manekenskih mer?

Mogoče so meni prej prisluhnili zaradi stereotipa »lepa neumna – grda pametna«. To seveda ne drži, saj morajo tudi lepe ženske nenehno dokazovati, da so inteligentne. Ko danes gledam svoje stare fotografije, vidim, da sem bila vedno lepa. Vendar mi tega nikoli ni nihče povedal. Najbrž zaradi tistih usranih par kil preveč.

Ali ste se z debelostjo bolj obremenjevali sami kot ljudje okoli vas?

Sama. Ne verjamem močnejšim estradnicam, ki trdijo, da jih ne motijo odvečni kilogrami – če bi bilo tako, zakaj potem gredo na diete? Ali zakaj se javno norčujejo iz svoje postave, kot da ne bi vsak, ki je prebral vsaj eno knjigo, ki diši po psihologiji, vedel, da je to obramba? Zelo vesela sem, da v času mojih začetkov še ni bilo forumov, ker bi se verjetno kar obesila. Zadnjič sem nekaj iskala po spletu in naletela sem na forum z debato o tem, »kaj se je zgodilo z Deso Muck«. Neka gospa je ugotavljala, da sem se pretirano zredila, postrigla, da imam kar sive lase, da sem se, skratka, močno postarala in zanemarila … Iz tega se je potem razvila cela razprava. Na srečo so druge prijazne gospe pisale, da imam pač 61 let in da imam pravico biti na pogled takšna, kakor hočem. Priznam, še danes sem zelo nesrečna zaradi debelosti, vendar zdaj ne toliko zaradi videza, ampak zaradi zdravja. Vso dodatno težo sem pridelala pred nekaj leti zaradi obolenja ščitnice, pa tudi zaradi zdravil. Zdaj se bojujem kot lev, da bi kakšno kilo izgubila, a mi uspe samo to, da se ne zredim še bolj. Pri teh letih je s kilami težko. Sicer pa nobena dieta ne pomaga, dokler nimaš v glavi urejeno, zakaj sploh pretirano ješ. Vse življenje se spopadam z debelostjo, moje življenje je en sam boj s hrano, ki je zame zlo, proti kateremu nenehno izgubljam.

Poleg težav s ščitnico imate tudi sladkorno bolezen. Ali so to posledice ali vzrok debelosti?

To je predvsem posledica prejšnjega, nezdravega načina življenja. Sicer pa sem diabetes fasala med prvo nosečnostjo in sem ga po porodu nekako ukrotila, po tretji nosečnosti pa se ni dal. Koliko diet ste preizkusili? Z dietami sem prenehala pred desetimi leti. Ko sem bila mlada, sem bila ves čas na različnih dietah – že od svojega petnajstega leta dalje.

Koliko diet ste preizkusili?

Preizkusila sem javorov sirup, diete z različnimi čaji, praški, ločevalno … Do zdaj še nobena dieta ni pomagala dolgoročno, se pa vse bolj nagibam k terapevtski pomoči. Mislim, da je to edino, kar res lahko pomaga, saj so razlogi v nas samih. V bolečini duše.

Sicer pa ste se spustili v podjetniške vode, kajne?

Moj partner Igor Blažina je odprl založbo in produkcijsko hišo Muck Blažina, v kateri združujeva mojo ustvarjalnost in njegovo poslovnost. Januarja bova izdala mojo novo knjigo z naslovom Takole bom rekla, ki bo tretja knjiga mojih izbranih 62 kolumn. Pripravili pa smo tudi gledališko predstavo za otroke po literarni predlogi moje knjige Anica in grozovitež. V predstavi nastopata dve čudoviti mladi igralki, Lea Cok in Eva Stražar, za dramatizacijo in režijo pa je poskrbela moja najstarejša hči Zala Sajko, ki je diplomirana gledališka režiserka. Za predstavo je že veliko zanimanja po šolah in kulturnih domovih po vsej Sloveniji, zaigrali pa jo bomo tudi na praznovanju rojstnega dne deklice v Mariboru. Načrtujemo še druge predstave iz serije knjig o Anici, ki se je kot knjižna junakinja otrokom zelo priljubila.

Slišala sem, da bosta z Igorjem odprla tudi trgovino!

Za crknit, kajne? V središču Mokronoga bova odprla prisrčno trgovino Shopek, saj sva dobila v najem primeren prostor. Namenjena bo zlasti mladim družinam s knjižicami za otroke in mame, ki jih bomo ob matinejah tudi skupaj brali, in s čokoladnimi dobrotami – nekaj jih bom naredila tudi sama. Igor, ki je magister vinogradništva in sommelier, pa bo imel v ločenem prostoru za očete vinoteko odličnih vin.

Ali torej doma že testirate čokoladne slaščice?

Malo že. Zelo rada pečem svojim doma, sama pa tega ne smem jesti. Ne bom pa trdila, da nikoli ne poskusim … Saj poskusiti in jesti ni isto, kajne?

Cel kup novosti torej v tako kratkem času …

Za mojo starost res. Poleg vsega tega od julija z Igorjem živiva skupaj v Mokronogu. Letos je res čisto neverjetno leto.

Verjetno si niste predstavljali, da se bo vaše življenje tako obrnilo na glavo? Vas ni nič strah?

Malo zelo me je pa res. Predvsem zaradi zdravja, da me ne bi pustilo na cedilu zdaj, ko nekako začenjam na novo. Na srečo večino bremena nosi Igor, jaz pa bolj pomagam.

Pred časom ste mi zaupali, da ste Igorja zelo težko spustili v svoje življenje, zdaj pa sta se povezala tudi poslovno. Ste kaj razmišljali o tem, kako bo posel vplival na vajino partnersko zvezo?

Preden sem spoznala Igorja, sem se že odločila, da bom preostanek svojega življenja uživala v samoti. Imam veliko prijateljev, dva psa in štiri mačke in res nimam težav, če sem sama. Vedno se s čim zaposlim. Zato sem se težko odločila za to, da v svoje zelo prijetno tedanje življenje spustim moškega. Po drugi strani pa tudi Igorju nisem želela, da si nakoplje mene na glavo, saj nisem najbolj preprosta. Zasebno sem lahko zelo zabavna in zanimiva in ljubeča, vendar imam veliko strahov in slabih izkušenj, tudi iz prejšnjih partnerskih odnosov. Igor se je zdaj iz Postojne preselil k meni, tam je pustil službo in šel na svoje, čeprav tudi on ni več najmlajši. Včasih me stisne, da sem odgovorna za vse to. Z roko v roki greva skupaj v vse to, kako pa se bo razpletlo, ne veva. Če se ne izide, bova pa nastopala na ulici. On igra kitaro in lepo poje, jaz pa bom pripovedovala vice. (smeh)

Ali se vam zdi pomembno, da imate v življenju plan B?

To se mi nikoli ni zdelo pomembno. Igor je bolj previden, stabilen, odgovoren, skrben in na vse pripravljen, jaz pa nič od tega. V dolgih letih svobodnega poklica se naučiš, da te ne sme skrbeti, sicer te hitro pobere. Hiša bo vsak čas odplačana, dekleta že tu pa tam zaslužijo svoj denar.

Kaj je na Igorju takega, da ste se pustili prepričati, da še enkrat poskusite srečo v dvoje?

Igor je prvi moški, ki me je videl tako, kakršna sem. Spoznala sva se na postu na Jezerskem. Takoj na začetku mi je šel na živce, ker je stal zraven tehtnice, ko sem se šla tehtat, in sem ga nagnala. (smeh) Potem je še nekaj pametoval, mene pa je zanimalo le, kdaj bom šla domov, da bom spet lahko jedla in bo konec tega trpljenja. Danes lahko trdim, da mi je post takrat rešil življenje, ker mi je zdravje drastično popravil, in spet načrtujem iti na post. Z Igorjem sva bila leto dni le prijatelja, včasih sva šla skupaj na kavo, pozneje sva si začela dopisovati. Ob dopisovanju sem ga zelo dobro spoznala in ugotovila, da mu lahko zaupam. Vzljubila pa sem ga že na postu, čeprav se tega še nisem zavedala. Medtem ko sva se pogovarjala, je šel čisto spontano na kolena in mi zavezal vezalke na čevljih. Kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu! Ganila me je njegova pozornost, pa ne samo do mene. Igor vedno skrbi, da komu česa ne zmanjka, je pozoren sogovornik, zelo je duhovit, kar je meni zelo pomembno. Za takega človeka se mi je zdelo vredno tvegati. Tudi David Bowie je osvojil Iman, ko ji je na cesti zavezal vezalke …

Kako so hčere sprejele vajin odnos?

Moje hčere so srečne, da imam človeka, ki skrbi zame, saj jih je prej skrbelo, ker sem bila sama doma in ker imam pač težave z zdravjem. Poleg tega se z Igorjem res odlično razumejo. Tudi on ima sina in hčer iz prejšnjega razmerja, ki mu pomenita največ na svetu.

Dolgo vas je skrbelo za hčere, za njihove zaposlitve. Ali ste se kot mati odločili, da boste poskrbeli za otroke, in ste se zato lotili teh poslovnih izzivov?

Tudi, da. Tako imajo vsaj delno možnost, da nekaj zaslužijo. Zala režira, Urška pomaga pri tekstih, Ana Iza pa fotografira in oblikuje. Vse moje fotke v zadnjih dveh letih so njene, saj ima monopol. (smeh) Veliko intervjujev sem nekoč zavrnila prav zato, ker se nisem želela fotografirati. Ob njej pa pozabim na to, saj nimam občutka, da vstopa v moj osebni prostor. Letos bo diplomirala iz fotografije in je res dobra fotografinja. Urška je dramaturginja in scenaristka. Trenutno je polno zaposlena z magisterijem, ima štipendijo za nadarjene. Povabili so jo na filmski inštitut v Berlin, prihodnje leto pa odhaja v Prago, kjer bo delala kot dramaturginja.

Ali ste ponosni na uspehe svojih deklet?

To je verjetno edina stvar, na katero sem zares ponosna! Seveda sem ga kot mama tudi jaz kdaj polomila in marsikaj obžalujem, ampak moja dekleta so vse preživela in poleg tega, da so resnično nadarjena, imam kup razlogov, da se baham z njimi.

Ali ste se do tretje hčere že kaj naučili? Ste pri njej naredili manj napak kot prej?

Ah, kje, še vedno sem delala neumnosti, poleg tega sem bila takrat kot mati že utrujena! Večkrat sem morala biti mama in oče hkrati, v glavnem sem sama vlekla naš voz naprej, kakor se za pravoverno trpečo slovensko mater spodobi. Vendar so zame prave junakinje moje hčere. Ko jih gledam, kako se včasih mučijo in odrekajo, samo da me ne bi preveč obremenjevale, tudi denarno, mi gredo včasih kar na živce, saj sem tu zato, da jim pomagam. Zame je to nekaj tako naravnega kot dihanje. Nanje sem tako ponosna, da me bo kar razneslo, rada pa jih imam tako, da se bom začela še jokati. (nasmešek)

Ali jim greste kdaj na živce s pretiranim vtikanjem?

Seveda jim grem! Še vedno sem sposobna sredi ulice katero izmed njih nadreti, naj si nadene šal, ker je zunaj mraz. (smeh) Še vedno me skrbi, ali jedo dovolj zdravo in podobno. Kar se tiče njihovih intimnih težav, sem zelo tenkočutna poslušalka in vedno predvsem poudarjam, da je z njimi vse v redu. Da je življenje šola in napake učni material.

Ali je težko, če opazite, da otroci delajo iste napake kot vi?

Težko. Že vnaprej vem, kdaj bo katera naredila traparijo, vendar je ne morem preprečiti, čeprav jih skušam opozoriti. Zdaj pa še to ne več … Vem, da bo padla, a jaz sem tukaj zato, da ji nalepim obliž. Že dolgo vem, da ne morem ničesar preprečiti.

Ali že razmišljate o njihovih porokah in vnukih? Ali se že vidite v vlogi babice?

Zelo rada imam vse otroke od trenutka, ko se zvalijo, ne glede na to, čigavi otroci so. Ko vidim kakšnega otroka, kar znorim. (smeh) Po cesti rinem v otroške vozičke in vreščim … Grozna sem! Če bodo imele moje hčerke otroke, prav, če ne, pa ne, to je njihova stvar. Tudi brez tega bom vedno našla kakšen voziček, v katerega bom vtikala svoje prste. Ravno včeraj smo bili v šoli in sem želela enega od otrok kar ugrabiti, tako mi je bil simpatičen. (smeh) Pri otrocih zame starost sploh ni pomembna, od dojenčka naprej so mi vsi ljubi. Najbolj všeč mi je, ker so tako odkriti. Poroka pa se mi zdi kar nekaj …

Vidva torej ne razmišljata o poroki?

Dokler sem bila bolj negotova v odnosih, sem si poroke želela, ker ti da namišljeno varnost. In kje so zdaj ti moji »varni zakoni«? Z Igorjem se strinjava, da poročeni ljudje niso prav nič bolj srečni od neporočenih.